Spoznali sva se pri jutranji telovadbi Šole zdravja - 1000 gibov, ki se od 7.30 do 8.00 zjutraj vsak dan odvija v številnih krajih širom po Sloveniji. Majhna in urna je, vedno bolj tiha, vendar vesela in prijazna. Res ne daje vtisa, da je z njo lahko kaj narobe. Naključje je hotelo, da sta me njeni sosedi vprašali, če bi šla še jaz letos v organizaciji Šole zdravja na Sardinijo. Privolila sem, saj tam še nikoli nisem bila. Cena je bila ugodna, one pa so iskale za Ano sostanovalko na dopustu. Tako sva si delili bungalov in se imeli priliko bolje spoznati. Prav presenetila me je njena zgodba.

Življenje 68-letni Ani res ni prizanašalo in tudi zdravje jo je večkrat izdalo. Morala je na operacijo kolka in žolčnika, aprila leta 2008 pa se ji je ustavila prebava. Že dalj časa je občasno zaznavala kri na blatu, pa se s tem ni obremenjevala. Za nazaj se spominja, da že nekaj časa tudi apetita ni imela, precej je shujšala in začeli so ji izpadati lasje. Nekega dne pa so jo nenadne močne bolečine v trebuhu, ki kar niso izzvenele, le prisilile, da je obiskala zdravnika.

Zdravnica jo je po otipu trebuha takoj poslala k specialistu. Po pregledu je dobila še napotnico za kolonoskopijo. Nihče ji ni nič povedal, za kaj gre, ona pa tudi ni spraševala, saj ji je medtem že odleglo in je bila prepričana, da ne bo hudega.

Na kolonoskopiji se je pokazalo, da bo potrebna operacija debelega črevesa in naročili so ji, kdaj naj se oglasi v bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani.

Pred operacijo se je zataknilo

Pripeljal jo je sin. Medicinska sestra, ki jo je sprejela, je vprašala: »Ja, kam pa gospod gre?« »Domov, saj bom jaz operirana, ne on,« sem odgovorila. »Ampak počakati mora na vašo obleko, da jo bo odnesel!« Poklicala ga je nazaj, medtem pa so ji povedali, da je hudo bolna in jo bodo takoj operirali.

To jo je presenetilo in prestrašilo, saj se je vendar počutila zdrava. Zmedeno je pripomnila, da to ne bo šlo, ker bo zdaj Miklavž in da zaradi vnukov takrat mora biti doma, potem pa lahko spet pride. Precej čudno so jo gledali, vendar je ostalo po njenem. Še vedno ji niso nič razložili, le vprašali so jo »A se vi sploh zavedate, kako hudo bolni ste?«

Operacija in zdravljenje

7. 12. 2008 se je potem vrnila, da so jo operirali, kot je bilo dogovorjeno. Operacija je bila zahtevna, izrezali so ji rakasto tvorbo na sigmoidnem delu debelega črevesa, ki se je že razširil v retroperitonej, pa še vedno z njo ni nihče govoril o tem.

Po operaciji, ko je cel teden ležala v šok sobi, pa je vseeno vprašala zdravnika, kaj je z njo, pa je odgovoril »Rak je, rak čez in čez!« Spet jo je stisnilo pri srcu. Iz bolnice so jo odpustili čez tri tedne in le enkrat je šla potem tja še na kontrolni pregled, na naslednjega pa ne več, ker je januarja 2009 dobila obvestilo, naj pride na Onkološki inštitut. Tam pa se je zdravnica zelo zavzela zanjo. Začela je dobivati kemoterapijo, ki pa jo je, precej shujšana in oslabela, zelo težko prenašala. Dobila je gnojne prste in zaradi slabe krvne slike včasih tudi naslednje kemoterapije ni mogla dobiti. Zamenjali so ji kemoterapijo, nato pa je dobila še tarčno zdravilo. Zdravljenje je bilo zaključeno marca 2010. Dosežena je bila popolna remisija bolezni, ki še traja.

Zdaj hodi le na kontrolne preglede in se počuti dobro.

Kako pa zdaj živi?

»Rada sem na prostem, veliko hodim, kolesarim in delam na vrtu. Prehrane nisem nič spremenila, vse jem, kar skuham tudi za druge, tako kot prej. Zelo rada pa imam kozje mleko, ki ga kar precej popijem. Z boleznijo se pri mojih letih ne obremenjujem, s tem se ukvarja moja zdravnica, jaz pa skušam le čim lepše in bolj mirno živeti.«

Hvaležna sem vsem, ki so s svojim znanjem pripomogli, da se mi je zdravje spet povrnilo.