Sreča in veliko poguma

Sreča je na strani pogumnih, nikoli pa ni odveč tudi kakšno naključje, ki tok dogodkov zapelje v želeno smer. O tem bi lahko veliko povedal gospod Jože Horvat, čil in zadovoljen človek, ki z ničemer ne izkazuje, da že petnajt let živi z boleznijo, ki je temeljito spremenila njegovo življenje. Da ima raka na debelem črevesu, ni pomislil nikoli. Edine težave, ki jih je močno občutil, so bile bolečine v trtici, za katero se je kasneje izkazalo, da je nepravilno ukrivljena. Prav bolečine so ga pripeljale do njegovega družinskega zdravnika, ki mu je med drugim opravil tudi rektalni pregled, a ni našel ničesar sumljivega. Prepričan je bil, da ima Jože hemoroide, zlasti zato, ker je dvakrat pred tem opazil na blatu kri.

Nezmotljiv notranji občutek

Kljub temu je Jože želel podrobnejši pregled, zato je prosil za napotnico za proktologa. Odločil se je za samoplačniški pregled, ki mu je prihranil pet mesecev čakanja. »Dr. Košorok mi je pregledal danko in esasti del debelega črevesa ter na sredini danke naletel na tumor. Razložil mi je, da bom moral počakati na histološki izvid, a glede na svoje dolgoletne klinične izkušnje je prepričan, da imam raka in bom potreboval vrečko. Tri tedne zatem, natančneje maja 1998, sem bil že operiran.« Jože je imel veliko srečo, saj je bil tumor odkrit in odstranjen v čisto začetnem stadiju, zato ni potreboval nobenega dodatnega zdravljenja. Čakalo ga je »le« prilagajanje na življenje, ki se je čez noč v temeljih spremenilo. »Razmeroma hitro sem sprejel dejstvo, da imam raka. Mogoče zato, ker je vse skupaj potekalo tako hitro, da sploh nisem dojel. Še danes mi ni jasno. Ne vem, mogoče sem podzavestno kar pričakoval nekaj podobnega in sem to dosti mirno sprejel. Mislim, da je bila žena bolj zgubljena. Težje se je bilo navaditi na življenje z vrečko. V neprecenljivo pomoč je bila zlasti moja žena. Sam bi si stomo zelo težko negoval, ker imam od kapi prizadeto levo polovico telesa in roka ni povsem gibljiva. Težave sem imel tudi s prehrano, saj sem sprva nekaj tednov lahko prebavil samo ribjo juho, kuhano ribo ter riževe vaflje, drugo sem izbruhal.«

Novo življenje

Jože se je takoj vključil v društvo bolnikov s stomo ILCO, v katerem je še zdaj eden najbolj dejavnih članov, včlanil pa se je tudi v Združenje EuropaColon Slovenija. Po operaciji je živel normalno in brez večjih sprememb v svojem življenju. Po sedmih letih pa se je spet oglasil rak. Metastazo na pljučih so mu odkrili tako kot raka na danki povsem po naključju in zaradi drugih težav. »K zdravniku sem šel trikrat zaradi vse večjih bolečin v predelu srca in rame, težko sem dihal, občasno mi je na usta prišla pena. Zdravnik me je skušal vsakič odpraviti s pojasnilom, da sem predebel in zaseden. A se mu nisem dal. Ko sem končno dobil napotnico za slikanje pljuč, so me poslali samo še na Golnik. Ker je bila metastaza le ena, so mi odstranili pljučni reženj in zdaj je dobro. Zanimivo pa je, da nisem imel nikoli povišanih markerjev. Na svojem primeru vidim, da je rak zares povsem individualna bolezen in nemogoče je napovedati, kako bo pri kom potekala.«

Od operacije pljuč je Jože v svoje življenje vnesel zelo konkretne spremembe. »Prepričan sem, da sem si rak pridelal sam s svojim takratnim načinom življenja. Predvsem stres je bil zame poguben, tega pa sem imel v izobilju zlasti v obdobju gradnje hiše. Zdaj je moj moto: kar bo, pač bo. Nikamor več ne hitim in če čutim, da potrebujem počitek, si ga preprosto vzamem. Korenito sem spremenil tudi prehranske navade. S seznama živil sem črtal jajca, mleko, mlečne izdelke, občasno jem konjsko meso, pojem pa veliko rib, sadja, zelenjave, kruh pečem sam. Spoznal sem, da sem za svoje zdravje v prvi vrsti odgovoren predvsem sam in tako zdaj tudi živim.«