Otvoritev INFO TOČKE na Onkološkem inštitutu Ljubljana

S septembrom je na Onkološkem inštitutu Ljubljana začela delovati INFO TOČKA, v kater bo več društev in združenj onkoloških bolnikov imelo prostor za svoje dejavnosti. Prostor je zraven bifeja v pritličju. EuropaColon Slovenija ima svoj termin ob ponedeljkih od 9:00 do 16:00 ure, dobrodošli pa so vsi bolniki z rakom in jihovi svojci. Na vprašanja bomo odgovarjali člani Združenja, ki smo sami preživeli raka. V naslednjih mesecih bomo bolnikom in svojcem omogočili tudi posvet s psihologinjo. Veseli bomo vašega obiska!

Zdravljenje

Med zdravljenjem

  • Operacija.
  • Operacija in  včasih kemoterapija, pri bolnikih z rakom debelega črevesa.
  • Obsevanje in kemoterapija, sledi operacija pri bolnikih z rakom danke in pooperativna kemoterapija.
  • Operacija in kemoterapija, pri bolnikih z rakom debelega črevesa.
  • Obsevanje in kemoterapija, sledi operacija pri bolnikih z rakom danke in pooperativna kemoterapija.
  • Kombinirano zdravljenje (operacija, sistemsko zdravljenje z zdravili, paliativno obsevanje v primeru kostnih zasevkov) glede na individualno presojo za vsakega bolnika.

Lokalno zdravljenje

Operativna odstranitev tumorja in/ali zasevkov

Operacija (resekcija) predstavlja osnovo zdravljenja zgodnjih stadijev raka debelega črevesa in danke.

Tudi pri napredovalem raku debelega črevesa in danke je operacija večinoma priporočljiva, saj bi v nasprotnem primeru tumor lahko povzročil zaporo črevesa (ileus). Vrsta operacije je odvisna od lege tumorja na črevesu. Z operacijskim posegom kirurgi onkologi odstranijo primarni tumor skupaj z delom zdravega črevesa in pripadajočimi bezgavkami. Proste in zdrave konce črevesa zašijejo skupaj. Včasih je treba bolniku kirurško narediti odprtino med debelim črevesom in trebušno steno (kolostomija), skozi katero se prazni vsebina debelega črevesa v posebno vrečko. Odprtino imenujemo stoma. Lahko je začasna in jo kirurg onkolog pozneje zapre. Včasih pa je potrebna stalna stoma.

Bolnike z rakom danke operirajo s posebno kirurško tehniko – t.i. totalno mezorektalno ekscizijo ali TME. Po TME je število lokalnih ponovitev bolezni pomembno manjše kot pri operacijah s klasično tehniko. Ali bodo bolniki z rakom danke po operaciji imeli trajno stomo, je odvisno od lege tumorja in odgovora na zdravljenje pred operacijo. Jetra in pljuča sta organa, v katera rak debelega črevesa in danke najpogosteje zaseva. Pred operacijo jetrnih ali pljučnih zasevkov je večkrat potrebno sistemsko zdravljenje z zdravili, ki omogoča zmanjšanje velikosti zasevkov do te mere, da jih je nato v določenih primerih mogoče operirati.

Radioterapija – zdravljenje z obsevanjem

Radioterapija je obsevanje raka z visokoenergetskimi žarki, ki uničujejo rakave celice. Uporabljajo jo pri zdravljenju raka danke. Praviloma bolniki ob obsevanju prejemajo kemoterapijo.

Obsevanje zdravniki onkologi radioterapevti priporočajo pred operacijo (neoadjuvantno zdravljenje), po njej pa samo v primeru, če bolnik ni bil obsevan pred operacijo (adjuvantno zdravljenje). Tumorjev, ki ležijo v debelem črevesu, praviloma ne obsevajo, ampak jih čim prej operativno odstranijo. Z obsevanjem lahko zmanjšajo tudi znake in simptome bolezni. Ta način imenujemo paliativno obsevanje.

Sistemsko zdravljenje z zdravili

Kemoterapija

Zdravljenje s kemoterapijo pomeni uničevanje rakavih celic s citostatiki – zdravili, ki zavirajo delitev rakavih celic. Razlika med operativnim posegom ali obsevanjem in kemoterapijo je v tem, da citostatiki s krvjo dosežejo tudi oddaljena področja, kjer se nahajajo zasevki. Zdravljenje poteka v ciklusih. Odmerku zdravila sledi čas počitka in nato se ciklus ponovi. Navadno so ciklusi na dva do štiri tedne. Citostatike največkrat uporabljajo v različnih kombinacijah. Večino citostatikov vbrizgajo intravensko v krvni obtok. Bolnik dobiva zdravilo v bolnišnici ali ambulantno. Obstaja tudi citostatik v obliki tablet. Bolnik se z njim lahko zdravi doma in pride na pregled v bolnišnico samo ob koncu ciklusa zdravljenja, kar je zanj udobneje, varneje in dodatno prispeva k boljši kakovosti življenja. Seveda pa je pri tovrstnem zdravljenju potrebno dobro sodelovanje bolnika in internista onkologa ali onkologa radioterapevta (kadar zdravila jemlje hkrati z obsevanjem).

Večina citostatikov poleg zaviranja delitve rakavih celic deluje tudi na zdrave, hitro deleče se celice v telesu in tako pogosto povzroča neželene učinke (glej neželeni učinki zdravljenja).

Možni neželeni učinki zdravljenja

Možni zapleti po operaciji

Možni zapleti po kirurškem posegu so lahko razprtje operativne rane, vnetje, krvavitve, motnje v odvajanju blata (zaprtje ali driska), motnje prehranjevanja, utrujenost. Obdobje okrevanja lahko traja tudi več tednov.

Možni neželeni učinki obsevanja

Pojav in jakost neželenih učinkov sta odvisna od velikosti obsevanega področja in trajanja obsevanja. Neželeni učinki so pri različnih ljudeh lahko različno izraženi, njihova intenzivnost pa se med zdravljenjem lahko spreminja. Med samim obsevanjem se lahko pojavijo:

  • vnetje kože in sluznic (debelega črevesa, mehurja) v obsevalnem polju;
  • utrujenost – rentgenski maček;
  • izguba teka;
  • hujšanje;
  • slabost in bruhanje;
  • driska;
Možni neželeni učinki kemoterapije

Pojav in jakost neželenih učinkov sta odvisna od izbrane kombinacije zdravil in trajanja zdravljenja, pa tudi od psihofizičnega stanja bolnika. Neželeni učinki so pri različnih ljudeh lahko različno izraženi, njihova intenzivnost pa se med zdravljenjem lahko spreminja. Med kemoterapijo se lahko pojavijo:

  • utrujenost;
  • slabokrvnost;
  • slabost in bruhanje;
  • izpadanje las;
  • okužbe;
  • večja verjetnost krvavitev;
  • vnetje ustne sluznice (stomatitis);
  • driska;
  • rdečina dlani in podplatov;

Tarčna zdravila

V zadnjem desetletju intenzivno razvijajo t.i. tarčna zdravila, ki proti raku delujejo drugače, in sicer tako, da zavrejo različne dejavnike (rastne dejavnike), ki so potrebni za rast tumorja. Zaradi selektivnega delovanja na celice tumorja imajo ta zdravila manj neželenih učinkov, predvsem pa manj tistih, ki spremljajo standardno kemoterapijo (slabokrvnost, slabost, driska ...). Običajno jih kombinirajo s standardnimi citostatiki, lahko pa jih dajejo tudi samostojno.

Kje lahko bolnik v stiski poišče pomoč?

Bolezen vedno prizadene človeka kot celoto – v njegovi telesni, duševni in duhovni razsežnosti. Rak še posebej globoko zareže v življenje vsakega posameznika in njegove družine. Ob misli na to bolezen se spontano sprožijo negativna občutja tako pri obolelih kot pri zdravih. Begajo nas splošna prepričanja, da se proti raku ni mogoče zavarovati, da ga je težko pravočasno odkriti, da zdravljenje povzroča hude stranske učinke, pa kljub temu ne zagotavlja ozdravitve; da večina bolnikov umre.

Pa vendar – dejstva govorijo drugače in zelo vzpodbudno tudi za bolnike z rakom debelega črevesa in danke. Mnogi po zdravljenju živijo polnovredno življenje, so vključeni v svoje delovno in socialno okolje. Nekateri celo trdijo, da so srečnejši, ker so odkrili globlje vrednote življenja. Pot okrevanja in celostne rehabilitacije po končanem zdravljenju je različna pri posameznih bolnikih; odvisna je od načina zdravljenja, telesnih in psihičnih posledic ter življenjskih okoliščin, v katerih bolnik živi, kot tudi od njegovih osebnostnih lastnosti. Živeti z boleznijo pomeni resnično razumeti in sprejeti bolezen z vsemi njenimi posledicami.

Res vam nihče ne more odvzeti bremena bolezni, marsikdo pa vam na tej poti soočanja, obvladovanja in sprejemanja lahko pomaga. Poiščite in sprejmite pomoč družine, svojih najbližjih in v pogovoru z zdravnikom spregovorite tudi o svojih čustvenih problemih. Večina bolnikov ob taki podpori uspešno premaguje svoje stiske.

Lahko pa pridejo trenutki, ko razmere postanejo pretežke ali človek zaradi česa drugega ni sposoben, da bi jih obvladoval; lahko da doživlja daljša obdobja depresije, tesnobnosti. Takrat se potrudite in poiščite ustrezno strokovno pomoč.

Tudi društva bolnikov vam lahko nudijo pomoč in vzpodbudo s koristnimi informacijami in svetovanjem. Še posebej dragocena pa je organizirana samopomoč bolnikov. Načelo samopomoči temelji na dejstvu, da si ljudje z enako izkušnjo bolezni in s podobnimi težavami najlažje zaupajo svoje stiske in učinkovito nudijo oporo z globoko empatijo in razumevanjem ter izmenjavo izkušenj.