Eden glavnih sloganov, uporabljenih v Programu Svit, je, da program rešuje življenja. Marsikoga sem že slišala to izreči tudi naglas po tistem, ko se je sam soočil z diagnozo raka debelega črevesa in danke, ki se pred oddajo vzorčka ni izdajal s prav ničemer. Nobenih težav, nobenih znakov, da bi bilo kaj v telesu narobe, kaj šele zelo narobe. A se je s kolonoskopijo izkazalo, da je. Tudi gospa Stanka Drobnak je ena tistih srečnic, ki jo je rešil prav odziv v Svit.

Ko je 2009 prejela vabilo, se je nemudoma odzvala in ob pozitivnem izvidu odšla na kolonoskopijo v Rogaško Slatino k prof. Tepešu. Že ko jo je pregledal, ji je povedal, da bo morala na dodatne preiskave, saj je našel sumljivo tvorbo, ki je najverjetneje rakasta. »Težko opišem, kakšen šok je bil to zame. Jokala sem, bila sem povsem pretresena, nisem mogla trezno razmišljati. V tistem mi je prof. Tepeš zelo priskočil na pomoč in se zelo zavzel zame. Tudi zaradi tega se je vse odvilo zelo hitro. V enem tednu sem bila že na Onkološkem inštitutu, kjer sem opravila preiskave in tri tedne po kolonoskopiji sem že začela s predoperativnim obsevanjem in kemoterapijo. Tumor je bil nizko, zato je bilo pomembno, da ga čim bolj zmanjšajo, s čimer bi bilo tudi manj možnosti za trajno stomo. Povedali pa so mi, da bom morala najverjetneje dobiti začasno. Tako je tudi bilo.«

V dneh po diagnozi je gospa Stanka živela v nekem vmesnem svetu. Odločila se je, da ne bo na široko razlagala o svoji bolezni, vsaj v tistem obdobju še ne. Najprej je morala urediti svoje misli. »Bila sem nadvse vesela, da sem hodila v službo, saj sem se s tem malo zamotila v čakanju na začetek zdravljenja. Narediti nisem mogla nič, zato so me seveda preplavljale črne misli, ki sem jih na vsak način želela obvladovati. In služba je bila tu v veliko pomoč,« pove sogovornica in doda, da je bilo zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem na začetku dokaj težko. »Bila sem slabotna in vse, kar sem lahko delala, je bilo počivanje. Imela sem oslabljen imunski sistem, zato tudi nisem želela nobenih obiskov. Po zaključenem predoperativnem zdravljenju sem si hitro opomogla in konec junija, dobre tri mesece po diagnozi, sem bila operirana in kot sem bila opozorjena že na začetku, sem dobila začasno stomo. Po posegu sem šla k sestri, ki je zelo lepo skrbela zame. Redno mi je pripravljala obroke iz doma pridelane hrane, pila sem domače sokove iz pese in aronije in hitro sem si opomogla. Sledili so še štirje ciklusi kemoterapije in v decembru, po zaključenem zdravljenju, sem se upokojila.«

Pravijo, da nesreča nikoli ne pride sama. Nedolgo za diagnozo raka debelega črevesa je sledila nova diagnoza. Zbolel je tudi mož gospe Stanke. Odkrili so mu raka na grlu in bilo je slabo. »Verjetno je moža tako zelo prizadela že moja bolezen, da se ob spoznanju, kako bolan je tudi sam, preprosto ni želel boriti. Umrl je v nekaj mesecih. Zame je bil to nov udarec, a morala sem živeti naprej. Odločila sem se, da grem korak po koraku. Najprej sem šla do svojega kirurga in ga prosila, da me znova operira in mi odstrani stomo. Zame je bil to velik napredek in korak k normalnemu življenju. Ko sem se vrnila iz zdravilišča, sem se zaposlila z obnovo hiše, kar je bilo prav terapevtsko in mi je dalo novega poleta, novo upanje v boljše življenje. Vedela sem, da moram naprej, obenem pa sem tudi vse bolj čutila, da moram svojo bolezen obrniti v neko koristno izkušnjo.«

Ambasadorka Svita

Ko je bilo zdravljenje zaključeno, je bila povabljena na ljudsko univerzo v sosednji Šentjur, da bi z svojim nastopom udeležencem predstavila svojo izkušnjo z rakom in pomenom zgodnjega odkrivanja te bolezni. Prav zgodnje odkrivanje je ključno pri vsem nadaljnjem poteku bolezni in zdravljenja. »Na predavanju je bila tudi gospa Tatjana Tovornik z NIJZ Celje, ki je delala na programu Svit. Povabila me je, če bi hotela postati ambasadorka in bi s tem pomagala pri ozaveščanju drugih ljudi, da bi se v večjem številu odzivali v Svit. Z veseljem sem pristala, saj sem se še kako dobro zavedala, da mi je prav ta program rešil življenje. Seveda skupaj z vsemi zdravniki, ki so po diagnozi izjemno požrtvovalno skrbeli za moje zdravljenje in zdravje. Zdaj sem ambasadorka že štiri leta in se redno udeležujem vseh dogodkov, ki jih organizira program Svit za širšo javnost. Ponosna sem, da sem marsikoga s svojo izkušnjo prepričala, da se je odzval v program, ker se sicer ne bi. Tudi mojega brata in kar nekaj sosedov. Vidim, kako pomemben je pozitiven zgled oziroma izkušnja. Prav to je pogosto odločilno, ko se ljudje odločajo, ali bi se odzvali ali ne,« je prepričana gospa Stanka.

Danes živim normalno