Rak požiralnika je redek in predstavlja manj kot odstotek vseh novo odkritih bolnikov z rakom. Najpogosteje zbolijo moški po 50. letu. Dejavniki tveganja za nastanek tega raka so predvsem kajenje, prekomerno uživanje alkohola, pretirana telesna teža, refluksna bolezen, kila požiralnika (hiatalna hernija).

Najpogostejši znaki raka požiralnika so motnje požiranja hrane, ki jih bolnik najprej začuti pri gosti hrani, nato pa tudi pri tekoči. Ob tem tudi hujša, postane hripav, pojavi se kašelj, povečajo se območne bezgavke. Neredko bolniki opazijo tudi črno blato, lahko pa tudi bruhajo ali izkašljujejo kri, ko bolezen napreduje, pa se pojavi tudi kaheksija ali bolezenska sestradanost.

Osnovna diagnostična preiskava je gastroskopija oziroma pregled zgornjih prebavnih poti z endoskopom, s katerim zdravnik pregleda sluznico požiralnika, želodca ter dvanajstnika in lahko tudi odvzame vzorce tkiva za patohistološko preiskavo. Poleg te opravijo tudi preiskave, s katerimi zamejijo bolezen in določijo njen stadij. Te preiskave so: endoskopski UZ požiralnika, RTG požiralnika s kontrastom, CT-preiskave prsnega koša in trebuha, UZ trebuha ter v nekaterih primerih tudi bronhoskopijo.

Rak požiralnika zdravijo kirurško, z obsevanjem in s kemoterapijo ali s kombinacijo vseh naštetih metod. Pri omejeni bolezni je predvideno samo kirurško zdravljenje, pri lokalno napredovali bolezni bolnik prejme dodatno zdravljenje s kombinacijo obsevanja in kemoterapije, ki jo dobi bodisi pred operacijo ali po njej. Če tumorja ni mogoče operirati, bolnik najprej prejme zdravljenje s kombinacijo obsevanja in kemoterapije, ki ji sledi operacija, lahko pa je zdravljenje po obsevanju in kemoterapiji zaključeno. Pri neozdravljivi bolezni je možno narediti tako imenovano paliativno operacijo, tele- ali brahiradioterapijo, vstaviti žično opornico ali lasersko rekanalizacijo na mestu zožitve, vstaviti hranilno gastro- ali jejunostomo in/ali vstaviti nazogastrično sondo.

Po zdravljenju bolniki prihajajo na kontrolne preglede najprej na tri mesece, na katerih opravijo klinični pregled in osnovne krvne preiskave. Enkrat na leto bolnik opravi UZ ali CT trebuha, RTG pljuč in endoskopski pregled zgornjih prebavil. Po dveh letih pride na pregled vsakih šest mesecev, po petih letih pa spremljanje bolnika prevzame splošni zdravnik.