Iskreno rečeno nisem nikoli razmišljal o tem, kaj je bilo krivo, da sem zbolel za tako težko boleznijo, in prav nikoli tudi nisem razmišljal, koliko časa imam še pred sabo. Še zdaj ne. Pač ne delam dolgoročnih načrtov. Vse bolj pa sem prepričan, da je bil zelo verjetno stres pomemben dejavnik. Dolgoletno življenje na občutno previsokih obratih, ki so ga polnile nenehne službene poti, skrb za več podjetij naenkrat, konstantno inoviranje in družinsko življenje so mi puščali le malo časa za brezskrbnost in počitek. Povsem možno je, da je tudi to pripomoglo, da sem zbolel.

Zgodba vsakega bolnika, ki ga pobliže spoznam pri svojem prostovoljnem delu na Onkološkem inštitutu, se me zelo dotakne. Kadar pa srečam koga, ki sem ga poznala v svetu na drugi strani teh zidov, že pred mnogimi leti, ko sem delala še na Oddelku za Živilstvo Biotehnične fakultete, me pa prav pretrese. Tako je bilo tudi, ko je s svojo študijsko kolegico Ireno, tudi bolnico, prvič prisedla k meni na kavo Darinka. Letos bo ta nežna, vedno nasmejana ženska dopolnila 56 let, a ji njena diagnoza sprva žal ni dala veliko upanja.

DANES NA RAKA ŠE POMISLIM NE VEČ

»Na raka pomislim samo še takrat, ko ljudem razlagam svojo izkušnjo. Raka sem sprejel in v sebi predelal, zato me misel nanj niti najmanj ne obremenjuje. Seveda se zavedam, da nimam nobenega zagotovila, da se bolezen ne bo vrnila. A tudi če se bo, zdaj vem, kaj bi me čakalo, in šel bi še enkrat skozi ves proces zdravljenja, tako kot sem šel prvič. Vem le to, da bi znova stoodstotno zaupal uradni medicini in zdravnikom na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.«

»pred štirinajstimi leti sem bila na ta dan, osmega maja, operirana zaradi raka na želodcu.«

Leta bežijo in se nabirajo z izkušnjami, kot biseri na ogrlici. Tega dne  ne bom nikoli pozabila. Zapisan je  v moji zavesti in podzavesti, kot  rojstni dan. S tem dnem, ne da sem se ponovno rodila, ampak mi je bilo dano, da se povrnem v krog življenja. Bilo je hudo, a imela sem srečo.

»V dnevni ambulanti, kamor so me poslali, da bom videl, kje mi bodo v naslednjih mesecih dajali kemoterapijo, sem srečal mlado dekle, ki je imelo že močno razširjenega raka. Zapletla sva se v pogovor, ki je popolnoma spremenil moje sprejemanje dejstva, da sem tudi sam zbolel za rakom. Bližal sem se šestdesetemu letu in ko mi je zdravnik povedal, da je tumor skoraj že prebil steno v mojem črevesu in mi napovedal le še šest mesecev življenja, če se takoj ne začnem zdraviti, sem bil povsem miren. Veliko sem doživel in naredil do takrat, zato se mi ni zdelo nič groznega, če bi se moje življenje takrat zaključilo. A po razgovoru s tem mladim dekletom, ki sploh še ni utegnilo na polno zaživeti in bi zamudilo toliko lepih stvari in za katero bi žalovalo toliko njenih najbližjih, sem nenadoma spoznal, da je potrebno življenje živeti, dokler lahko in se zanj boriti. Zdaj tudi vem, da je obupati nad življenjem sebično.«