"Iskreno rečeno nisem nikoli razmišljal o tem, kaj je bilo krivo, da sem zbolel za tako težko boleznijo, in prav nikoli tudi nisem razmišljal, koliko časa imam še pred sabo. Še zdaj ne. Pač ne delam dolgoročnih načrtov. Vse bolj pa sem prepričan, da je bil zelo verjetno stres pomemben dejavnik. Dolgoletno življenje na občutno previsokih obratih, ki so ga polnile nenehne službene poti, skrb za več podjetij naenkrat, konstantno inoviranje in družinsko življenje so mi puščali le malo časa za brezskrbnost in počitek. Povsem možno je, da je tudi to pripomoglo, da sem zbolel."

Tako razmišlja 73-letni Vito Komac iz Ljubljane danes, šest let po tistem, ko mu je zdravnik povedal, da ima raka trebušne slinavke. Bolezen ga je presenetila, saj se dolgo ni prav zares oglašala.

"Dober mesec pred diagnozo sem zaznal malce slabše počutje, a sem mislil, da je vzrok preutrujenost. Nato je moja koža začela rumeneti, a tudi temu nisem posvečal pozornosti. V mladosti sem že imel zlatenico, zato sem bil prepričan, da bo dovolj že ustrezna dieta in bom v nekaj tednih znova dober. A moji turški prijatelji in sodelavci niso bili enakega mnenja in so me dobesedno prisilili, da sem šel k zdravniku. Izkazalo se je, da sem porumenel zato, ker je tumor v trebušni slinavki pritiskal na žolčevod. Tiste dni sem čutil tudi blage bolečine, moje blato je postalo sivo in urin je bil povsem temen. Imel sem tri najbolj značilne znake raka trebušne slinavke, a nisem bil poučen, da bi moral biti pozoren nanje."

 

"Po diagnozi se je odvilo s svetlobno hitrostjo in v treh dneh po zadnji preiskavi sem bil že na »rezalni deski« na UKC v Ljubljani. Operacija je bila vse prej kot rutinska in enostavna. Trajala je menda 12 ur, med njo pa so mi izrezali velik del trebušne slinavke, želodca, dvanajstnika in črevesja ter mojo prebavno cev zvezali povsem na novo. Če sem iskren, si ne znam čisto dobro predstavljati, kako je videti zdaj anatomija mojega trebuha, saj se še do danes nisem prav zares poučil in pozanimal o tem. Moj kirurg mi je pred operacijo sicer vse narisal in razložil, a ga niti nisem prav zares poslušal, niti razumel. Popolnoma sem mu zaupal takrat in na vsej nadaljnji poti zdravljenja. Nič nisem delal po svoje, zdravnikom sem sledil v vsem."

"Po operaciji sem bil zelo šibak, shujšal sem 25 kilogramov. Kmalu po odhodu iz bolnišnice sem dobil vabilo Onkološkega inštituta Ljubljana na kemoterapijo. Trajala je šest mesecev, vmes sem moral katerega od ciklusov zaradi slabših izvidov krvi malo prestaviti. V takih primerih mi je zelo pomagal pripravek, ki mi ga je delala prijateljica Barbara za izboljšanje krvne slike. Še zdaj ga redno uživam. Po kemoterapiji sem imel še 30 obsevanj, ker mi kirurg ni smel odstraniti dela slinavke, pod katero je bila žila. 

Po zaključenem zdravljenju sem še pol leta vsak mesec hodil na kontrolne preglede, potem le še na tri mesece. V  vmesnem času, tik pred kontroli, mi je bilo nelagodno (in še mi je, le manj), saj sem se bal, da se bo bolezen vrnila. V tistem času mi je bila glavna skrb, kako naj se okrepim, pridobim moč in kak kilogram. Bil sem presuh. Bilo je to tudi obdobje, ko sem veliko časa preživel z družino, sinom in ženo, kar je bilo odlično! Sin me je spodbujal pri telesni vadbi, s katero bi si povrnil prepotrebno moč."

"Vse te težave jemljem kot del svojega življenja. Glavno je, da sem še tu, da še lahko migam in delam. Lahko pišem, sem mentor ekipi mojega sina, svetujem nekaterim, ki se šele podajajo na pot podjetništva, pa tudi utrjenim podjetnikom, skrbim za objave na podjetniškem portalu, sem aktiven, imam stike z ljudmi.

Vesel sem vsakega jutra, in vsakega dneva, in zvezd in sonca in dežja – da sem le živ in zadovoljivo v redu!"