DANES NA RAKA ŠE POMISLIM NE VEČ
»Na raka pomislim samo še takrat, ko ljudem razlagam svojo izkušnjo. Raka sem sprejel in v sebi predelal, zato me misel nanj niti najmanj ne obremenjuje. Seveda se zavedam, da nimam nobenega zagotovila, da se bolezen ne bo vrnila. A tudi če se bo, zdaj vem, kaj bi me čakalo, in šel bi še enkrat skozi ves proces zdravljenja, tako kot sem šel prvič. Vem le to, da bi znova stoodstotno zaupal uradni medicini in zdravnikom na Onkološkem inštitutu v Ljubljani,« pove danes 51-letni Vojko Čermelj iz Vipavske doline, upokojeni policist in ambasador Svita, ki je svoje življenje v veliki meri posvetil dejavnostim, s katerimi ozavešča ljudi o pomenu skrbi za svoje zdravje in predvsem zgodnjega odkrivanja raka debelega črevesa in danke.
Piše: Maja Južnič Sotlar
Foto: osebni arhiv
Kako pomembno je, da je rak odkrit zgodaj, sam še kako dobro ve. Diagnozo so mu postavili v šempetrski bolnišnici pred štirimi leti, a pot do nje ni bila prav kratka in še manj enostavna. »Septembra 2015, ravno ko sem dopolnil 47 let, sem začutil bolečino v levem spodnjem delu trebuha. Šel sem k svojemu osebnemu zdravniku, ki me je takoj napotil v šempetrsko bolnišnico. Laboratorijski izvidi so pokazali, da imam v telesu hudo vnetje, saj je bil CRP kar 383. Opravil sem še pregled z UZ in CT, na podlagi česar je moj zdravnik postavil diagnozo peritonitis (vnetje potrebušnice) in divertikuloza (žepki, ki se naredijo na črevesju). V bolnišnici sem ostal deset dni, prejemal konzervativno zdravljenje in naglo izgubljal težo. V času, ko sem ležal v bolnišnici, sem shujšal kar 13 kilogramov! Dva tedna za tistim, ko so me odpustili domov, sem se zbudil s hudo bolečino v prsnem košu. Ker se je samo še stopnjevala, sem šel znova k svojemu osebnemu zdravniku, ki je moje stanje ocenil kot urgentno in me z reševalnim vozilom napotil v šempetrsko bolnišnico. Naredili so mi koronografijo, saj so sumili, da imam infarkt. Sum so ovrgli in sklenili, da imam vnetje srčne mišice. Znova so me sprejeli na zdravljenje, kjer sem ostal dva tedna. Ko sem prišel domov, sem opazil, da imam vse večje težave z odvajanjem blata. Na stranišče sem moral tudi do 30-krat na dan, a vsakič sem izločil le nekaj malega blata.
Neuspeli kolonoskopiji
V tem času bil dvakrat naročen na kolonoskopijo, ki pa sta se končali neuspešno, saj gastroenterolog ni uspel vdeti endoskopske cevi v črevo. Očitno je bilo nekaj v zadnjem delu črevesa, a nihče ni mogel potrditi, kaj. Moje počutje se je ves čas slabšalo in konec januarja 2016 sem se znova oglasil pri osebnem zdravniku, ki je bil več kot nezadovoljen z mojim dotedanjim zdravljenjem oziroma obravnavo vseh težav, ki sem jih navajal. Nisem imel apetita, izgubljal sem težo, slabo sem se počutil. Moj osebni zdravnik me je znova napotil v šempetrsko bolnico, še pred tem pa je poklical na abdominalno kirurgijo in poskrbel, da so me takoj sprejeli. Najprej so želeli umiriti vnetje, ker me sicer ne bi mogli operirati. Sumili so, da se je eden od divertiklov vnel in je na tistem mestu nastal ognojek ali absces. 15. februarja so me operirali in mi odstranili 20 centimetrov debelega črevesa. Poslali so ga na histološki pregled in izkazalo se je, da imam adenokarcinom, torej raka. Tumor je bil na zunanji strani črevesa v spodnjem delu med danko in delom, ki zavije v obliki črke S (rektosigmoidni del). Ko mi je kirurg povedal za izvid, se mi je sesul svet. Imel sem veliko srečo, da mi je žal že bivša partnerka stala ob strani. A po operaciji sem hitro okreval in že v začetku aprila sem se vrnil v službo za štiri ure. Sočasno sem bil tudi naročen na kontrolno kolonoskopijo, na kateri so mi odstranili tri polipe. Odkrito priznam, da me je bilo kolonoskopije zelo strah, a je bilo popolnoma odveč, saj je bila izkušnja prav pozitivna. Na kontrolnem pregledu me je kirurg me poslal še v laboratorij in izkazalo se je, da se je tumorski marker povišal. Priznam, bil je šok.
Takoj na Onkološki inštitutKirurg mi je povedal, da je že govoril s kolegom z Onkološkega inštituta in me naročil na pregled, ki je bil 23. maja. Tam sem opravil pregled s PET CT in tudi podrobno analizo krvi. Izkazalo se je, da imam ponovitev bolezni v danki, obenem pa se je rak razširil še na mehur, jetra in tanko črevo. Znova sem moral na hitro postaviti nazaj svoj svet, ki se mi je v trenutku sesul, že drugič v nekaj mesecih. Tudi tokrat je bila trdno ob meni takratna partnerka. Začel se je trd boj z boleznijo. Moj onkolog, dr. Benedik, mi je zelo podrobno razložil, kaj pomeni moja diagnoza, kaj me čaka v nadaljevanju in mi dal kopico koristnih napotkov. Predpisal mi je tri cikluse kombinirane sistemske kemoterapije v kombinaciji z biološkim zdravilom. Zdravljenje sem dobro prenašal in tik pred tretjim ciklusom sem opravil CT, ki ga je naročila dr. Velenik, ki me je začela pripravljati na obsevanje. Ugotovila je, da sem se nadvse dobro odzval na dotedanje zdravljenje, zato se je z dr. Benedikom dogovorila, da bi poleg trem ciklusom kemoterapije dodali še dva, v nadaljevanju pa dodali še obsevanje. Konzilij se je s predlogom strinjal in nadaljeval sem s kemoterapijo. Po petih ciklusih sem dobil vensko valvulo, ker so se pojavile težave z žilami. To je močno olajšalo prejemanje kemoterapije. Septembra sem prejel še 22 obsevanj in vzdrževalno kemoterapijo v kombinaciji z biološkim zdravilom. V prvi polovici decembra me je dr. Edhemović operiral in mi odstranil še 40 centimetrov debelega črevesa, tretjino mehurja, na treh mestih tanko črevo in še okolico prostate. Naredil mi je razbremenilno stomo in v drugi polovici januarja sem začel novih pet ciklusov kemoterapije.
Bolezen je premagana!
V tistem času sem rabil veliko pomoči, zlasti psihične, ki sem jo dobil predvsem od dveh ljudi, svoje partnerke in sodelavke Mije. Mia je raka izkusila tudi sama; zbolela je kot otrok. Dobro je razumela, kaj doživljam in veliko mi je pomagala z nasveti in spodbudo. Bila sva v rednih stikih in njena spodbuda mi je res veliko pomenila!
17. maja 2017 sem bil na novi operaciji, na kateri mi je moj kirurg odstranil stomo, in takrat sem dokončno okreval. Zdravljenje je bilo končano. Bilo je naporno, a vredno, saj sem bil zdrav. Bolezen je bila premagana, a telo je bilo zaradi dolgotrajnega in napornega zdravljenja zelo oslabljeno in novembra istega leta sva se po posvetu s kirurgom odločil, da se invalidsko upokojim. Od lanskega maja sem tako upokojenec. To je bila le ena od velikih sprememb, ki so se takrat zgodile v mojem osebnem življenju. Razšla sva se s partnerko in to dejstvo me je zelo potrlo, četudi vem, da sem k temu veliko pripomogel sam. Zdaj se počasi pobiram in svoje življenje postavljam v nove okvire. V veliko pomoč mi je pri tem tudi delovanje v Svitu.
Ozaveščanje je ključno
S programom Svit sem se srečal v zaključni fazi zdravljenja. Videl sem, da zelo rad in dobro komuniciram z drugimi, poleg tega sem tudi opazil, da ljudje veliko raje slišijo o bolezni od nekoga, ki je vse to doživel. Sam sem začel pomagati bolnikom, ki imajo stomo, in povedal sem jim določene stvari, ki jih od zdravnikov nikoli ne bi izvedeli, a so pomembne. Kot prostovoljec sem začel delati tudi v čakalnici endoskopske ambulante v šempetrski bolnišnici in spodbujam ljudi, ki pridejo na kolonoskopijo. Skušam jih pomiriti, da jih ni tako strah preiskave in nič mi ni v večje zadovoljstvo kot videti človeka, ki nasmejan pride iz ambulante po preiskavi. Ko sem pred letom in pol govoril na policijski akademiji v Tacnu, je bil tam tudi Samo Podgornik, tudi sam ozdravljen pacient in ambasador Svita, me je povabil k sodelovanju. Zdaj že lahko rečem, da me je okužil s tem, česar sem zelo vesel, saj je delovanje ambasadorja postalo velik in pomemben del mojega življenja. Moj moto je, da bom naredil dovolj, če bom že enemu človeku rešil življenje s svojim ozaveščanjem. Ko razmišljam o svoji prehojeni poti, mislim, da sem naredil vse, kar je bilo takrat v moji moči. Vsekakor pa polagam drugim na srce, naj ne oklevajo, če čutijo, da je z njihovim zdravjem nekaj narobe. Opazujte se, bodite pozorni na prebavo in vse spremembe, tudi na količino in barvo blata. Vsako ščipanje v trebuhu še ni bolezen, a če se stopnjuje in ne poneha, pridite stvari do dna. Če ne dobite jasnega odgovora, ki bi vas zadovoljil, poiščite drugo mnenje. Vsekakor pa je pomembno, da v vsej zgodbi, če pride do diagnoze, ne pozabimo tudi na svojce. Včasih je njim še težje kot bolniku in temu dajemo premalo poudarka in svojcem nudimo premalo pomoči,« zaključuje svojo izkušnjo gospod Vojko.