Biti ali ne biti, telovaditi ali ne telovaditi pri raku črevesja
Povzeto po predavanju prof. dr. Nade Rotovnik Kozjek
Redna telesna dejavnost izboljšuje zdravje, krepi telo in pozitivno vpliva na počutje. Danes vemo, da vadba pomaga tudi med zdravljenjem bolezni – tudi raka. Pri raku debelega črevesa in danke lahko telesna dejavnost izboljša kakovost življenja, poveča telesno zmogljivost, ublaži neželene učinke zdravljenja, kot so utrujenost in bolečina, ter spodbuja delovanje telesa.
A znani nasvet »več se gibaj in manj jej« ne drži – opozarja dr. Nada Rotovnik Kozjek, specialistka anesteziologije, perioperativne intenzivne medicine in terapije bolečine, predstojnica Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter tudi izredna profesorica klinične prehrane na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poudarja, da je vadba za telo stres.
»Če pri tem ne jemo dovolj, lahko telesu celo škodujemo. Ni ga zdravila, ki bi ti tako dobro podaljšal življenje, kot ti ga lahko dobro prehransko stanje.«
Prehransko stanje nedvomno vpliva na potek zdravljenja
Številne študije potrjujejo, da je več kot polovica bolnikov z rakom črevesja podhranjenih oziroma ima veliko možnost, da jih bo prehranska ogroženost v to pahnila. Še večji delež je pri bolnikih z rakom trebušne slinavke ter rakom požiralnika. Slabo prehransko stanje lahko oslabi imunski sistem, upočasni celjenje ran in vpliva na delovanje zdravil, kar lahko poslabša potek bolezni.
Kje je problem: v našem znanju ali vedenju?
Na prehransko ogroženost vpliva veliko dejavnikov – starost, zdravstveno stanje, življenjski slog in gibalna aktivnost. In tu se pogosto začne težava. Zakaj? Ker to ni nekaj, kar lahko reši ena sama tableta. Spremembe mora narediti vsak sam.
Foto: Vesna Videnovič
| »Zdravstveni delavci lahko svetujemo in usmerjamo, a na koncu se mora vsak posameznik sam odločiti, kaj bo jedel in kako bo skrbel zase. Pogosto pa smo navajeni razmišljati, da bodo zdravila rešila vse – brez truda z naše strani. Zato se moramo odkrito vprašati: kje je pravzaprav težava? V pomanjkanju znanja ali v naših navadah? In kako najti pot, da bomo znali izbirati tisto, kar nam res koristi?«
|
Premakniti se je naporno
»Za bolnika z rakom je to podobno, kot bi tekmoval na olimpijskih igrah – trpljenje, vztrajnost in borba za ‘kolajno’,« pravi dr. Nada Rotovnik Kozjek, ki kot zdravnica z izkušnjami z desetih olimpijskih iger dobro pozna tudi svet vrhunskega športa. »Naši bolniki so pogosto, kot da so ves čas na olimpijadi – še posebej tisti, ki se trudijo in ostajajo telesno dejavni. A če ob tem tudi ne jedo dovolj in kakovostno, potem kolajne žal ne bo.«
Potrebno je najti stik z bolnikom
Z bolniki nima težav, pravi, a se dobro zaveda, da zdravstvene delavce – tudi zdravnike – čaka še precej dela pri vzpostavljanju pravega stika z bolniki.
»Bolnika z rakom vidim kot osebo, ki si v resnici želi narediti nekaj dobrega zase. Moja naloga je, da mu to sporočim v jeziku, ki ga razume – da mu pokažem, da ima pravzaprav veliko v svojih rokah, tudi svoje zdravje. Seveda s tem ne moremo stoodstotno rešiti bolezni. Pri tumorjih, ki jih je mogoče operativno odstraniti, sta nujna poseg in kirurg. Vse drugo pa lahko bolnik stori sam – lahko že prvi dan po operaciji vstane iz postelje, lahko sam je, ne da čaka, da to opravijo drugi namesto njega.«
Vadba je poseg v presnovo, je stres
Telesna vadba pomembno vpliva na našo presnovo, pomaga preprečevati bolezni, povezane s presnovnimi motnjami, in je lahko v pomoč tudi kot dodatna podpora pri zdravljenju raka. S telesno vadbo človek postane aktiven v obvladovanju svojega problema, saj sproža v možganih snovi, ki nas delajo bolj srečne, kar je že en kamenček k temu, da se bodo bolniki z rakom bolje počutili in bo večja njihova kvaliteta življenja.
»Telesna vadba je za telo neke vrste stres – srce začne hitreje biti, dihanje se pospeši. A prav ta 'stres' spodbuja telo, da začne učinkoviteje pridobivati energijo. Ko se na vadbo prilagodimo, se izboljša delovanje različnih telesnih tkiv. Pri rakavih bolnikih je posebej pomembno, da se okrepi imunski sistem, kar pozitivno vpliva tudi na presnovo. Vadba je trenutno edini učinkovit način za nadzor negativnih presnovnih učinkov maščobnega tkiva – ključna je vloga mišic in snovi, ki jih te sproščajo,« poudarja dr. Kozjek Rotovnik.
»Če znamo ustrezno uskladiti telesni (presnovni) stres z dobro prehrano, lahko dosežemo telesu koristne prilagoditve, ki podpirajo zdravje. Z olimpijskega vidika to pomeni: postanemo močnejši, hitrejši, bolj vzdržljivi in odpornejši. Tudi vrhunski športnik zboli, če ne poskrbi za ustrezno prehrano – enako velja za bolnike.«
Telesna dejavnost – naravna podpora zdravljenju in okrevanju
Kot poudarja dr. Nada Rotovnik Kozjek: »Telesna vadba je ena najboljših oblik presnovne terapije – deluje na jetra, srce, mišice in celo možgane. Je nekaj, kar lahko bolnik naredi sam – in s tem aktivno sodeluje pri svojem zdravljenju. Ko se gibamo, se ne okrepi le telo, ampak tudi volja – lažje se zberemo, ostajamo motivirani in lažje premagujemo vsakodnevne izzive.«
Ko začnemo z gibanjem, se telo odzove skoraj takoj. Jetra se "zbudijo" – telesna dejavnost namreč pomaga, da se začnejo čistiti, porablja se odvečna maščoba in sladkor. Hkrati mišice postanejo bolj aktivne in posrkajo sladkor iz krvi, kar pomaga uravnavati krvni sladkor. Če mišične mase primanjkuje, telo težje uravnava sladkor – in s tem se poveča tveganje za sladkorno bolezen.
Foto: Dreamstime
| Z vadbo se postopoma topi tudi maščobno tkivo, izboljša se delovanje srca in ožilja, telo postane vzdržljivejše. »Vadba razbremeni tudi trebušno slinavko, ki lahko med gibanjem ‘gre na vikend’, kot rada rečem, saj mora proizvajati manj inzulina. In s tem si podaljša svojo življenjsko dobo,« slikovito razlaga dr. Rotovnik Kozjek.
|
A koristi vadbe niso samo kratkoročne. Če se redno gibamo, dolgoročno izboljšamo presnovo in zmanjšamo tveganje za zaplete – tudi med zdravljenjem. Vadba prispeva k boljšemu počutju, večji odpornosti in kakovostnejšemu življenju. Pomaga tudi takrat, ko bolezen že obstaja – to imenujemo sekundarna preventiva.
Telesna dejavnost deluje protivnetno, podpira delovanje imunskega sistema, krepi srce, mišice in možgane. Spodbuja nastajanje novih živčnih celic, kar izboljša miselne sposobnosti, razpoloženje in voljo do življenja.
S starostjo se telo počasneje odziva na spremembe in stres. Temu rečemo krhkost. In prav gibanje je najboljši način, da to krhkost odložimo – da ostanemo dlje vitalni, samostojni in odporni na bolezni.
Manj sedenja, več življenja
Najslabše, kar lahko naredimo za svoje zdravje, je – da (pre)več sedimo. Danes že pravijo: sedenje je novo kajenje. Tudi če se enkrat na dan močno prepotimo in vadimo, to še ne odpravi vseh negativnih učinkov, ki jih ima večurno sedenje.
Koliko gibanja je dovolj? Malo je bolje kot nič – in od tam naprej lahko gradimo. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča okoli 300 minut zmerno intenzivne vadbe na teden (ali manj, če je vadba intenzivnejša).
Foto: Vesna Videnovič
| »To je bolj minimum kot cilj. Pomembno je, da se gibamo vsak dan, večkrat na dan. Čim manj sedimo, čim več se premikamo, tudi pri vsakdanjih opravilih,« pravi dr. Rotovnik Kozjek.
|
Vsaka priložnost šteje – hoja po stopnicah namesto z dvigalom, opravki peš, nekaj razteznih vaj doma … Vse to so koraki v pravo smer. Ko se gibamo, telo porablja energijo – in to je stres. Če za gibanje nimamo dovolj »goriva« (hrane), začne telo varčevati tam, kjer ne bi smelo: v osnovni presnovi, ki teče neprekinjeno, 24 ur na dan. To vodi v t. i. energijsko podhranjenost, ki je lahko za bolnike zelo nevarna.
Zato je še posebej pomembno, da gibanje vedno spremlja primerna prehranska podpora. Vadba brez hrane je kot ogenj brez drv – hitro ugasne.
»Če telesu zagotovimo dovolj energije, bomo lahko vadili učinkoviteje in z več moči – rezultat pa bo tudi boljši učinek vadbe. In odvečna maščoba se bo začela topiti skoraj sama od sebe.« - dr. Nada Rotovnik Kozjek
Kako naj bolniki z rakom vadijo?
»Z redno telesno dejavnostjo vplivamo predvsem na mišice – te so pri podhranjenih bolnikih pogosto oslabljene, zmanjšane in se težje obnavljajo. Najprej moramo prepoznati, kaj vpliva na prehransko stanje bolnika – starost, bolezen, način življenja, gibanje ... Ko te dejavnike poznamo, lahko hitro ukrepamo.«
Pomembno je, da bolniki začnejo redno vaditi že ob začetku zdravljenja in da se prehrano vključi kot pomemben del terapije. Telesna dejavnost naj bo stalni del oskrbe bolnikov. Pri tistih s prekomerno telesno težo se vadba prilagodi njihovi telesni zmogljivosti in sposobnostim – pomembno je, da je varna in izvedljiva. Poseben poudarek naj bo na krepitvi koordinacije, vajah za moč in igrah z žogo, saj te spodbujajo gibljivost, zmanjšujejo količino telesne maščobe in pomagajo ohranjati ali povečati mišično maso.
»Glavni cilj vadbe je, da bolnik razume, da je telesna vadba del zdravljenja – da postane telesna dejavnost nekaj samoumevnega, vrednota in del njegovega vsakdanjega življenja,« je trdno prepričana dr. Rotovnik Kozjek.
| 
Foto: Dreamstime
|
Koristne povezave
| Knjižica iz programa SHAPE: Moje Gibanje – Priročni vodnik za spodbujanje gibanja za bolnike z napredovalim rakom debelega črevesa in danke
Zakaj je gibanje pomembno?
Tedenski planer MojeGibanje
Varnost je na prvem mestu
Pričevanja bolnikov
Kako naj bom aktiven? (telesna aktivnost in sklop rutinskih
vaj)
Na voljo TUKAJ
|