Ko strah postane zaveznik
Povzeto po predavanju dr. Vesne Radonjić Miholič
Bi si želeli živeti brez strahu? Verjetno ne. Čeprav si pogosto želimo, da bi nas bilo manj strah, ima strah v našem življenju pomembno vlogo. Gre za eno izmed osnovnih čustev, ki nas opozarja na nevarnosti in nas spodbuja k odzivu – bodisi k boju, begu ali previdnosti. A kadar nas strah preplavi, lahko močno vpliva na naše življenje, še posebej v času bolezni.
Pri ljudeh, ki se soočajo z diagnozo rak, strah ni le občasni obiskovalec – pogosto postane vsakodnevni spremljevalec. Strah pred bolečino, zdravljenjem, neznano prihodnostjo, izgubo ali celo smrtjo, lahko globoko zaznamuje njihovo telesno in duševno počutje. Kako prepoznati ta strah, kako se z njim spopasti in zakaj je pomembno, da ga ne potlačimo – o tem v nadaljevanju.
Foto: Vesna Videnovič
| Dr. Vesna Radonjić Miholič, upokojena specialistka klinične psihologije, ki v združenju nudi psihosocialno podporo bolnikom in vodi podporne skupine mlajših bolnikov z raki prebavil, poudarja, da je strah ob diagnozi nekaj povsem človeškega in pričakovanega. »Strah ni sovražnik – je naraven odziv na ogrožajočo situacijo. Pomembno je, da ga prepoznamo in si ga priznamo,« pravi.
|
Dodaja, da ljudje strah doživljamo različno: »Segajoč od previdnosti do panike. Nekateri se ga zavedajo hitro, drugi ga dolgo ne prepoznajo. Lahko je močan ali bolj tih – vsak ga občuti po svoje.« Ključno je, da vsak najde svoj način, kako se z njim soočiti. »Ko premagaš strah, je občutek zmagoslavja velik,« pravi z iskrenostjo dolgoletnih izkušenj z bolniki.
Ali smo vsi enako dovzetni za strah skozi vsa življenjska obdobja?
Ne. In tudi vsak dan ni enak. »Danes me lahko ni strah, se počutim dobro, stabilno. A že naslednji dan ali trenutek so okoliščine v mojem življenju takšne, da me vznemiri že najmanjše neravnovesje. Zato moramo biti zelo previdni, ko govorimo o strahu – njegov osnovni namen je namreč zaščita.«
Foto: Dreamstime
| Strah ni nekaj, kar obstaja v praznem prostoru. Zelo rad se »poroča«, kot pravi dr. Radonjić Miholič – povezuje se z drugimi čustvi. »Najdemo ga v žalosti, pogosto tudi v jezi. In v čustvu, ki je za mnoge izjemno težko – v sramu. Prav ta povezava lahko povzroči, da je strah še težje prepoznati in izraziti,« razloži.
|
Poleg tega se strahu lahko tudi naučimo. Včasih se bojimo nečesa, ker se bojijo drugi okoli nas. Drugič pride strah iz konkretne izkušnje. »Recimo – če te ugrizne pes. Prej si imel pse rad, zdaj pa te je strah, četudi ti pes, ki ti prihaja nasproti, ne želi nič slabega. Tvoja izkušnja je ustvarila nov strah.«
Kako strah vpliva na nas?
 | Strah ni le občutek – vpliva na naše vedenje, odločitve, cilje in odnose. »Lahko nas ovira, da si postavimo prenizke cilje ali se česa sploh ne lotimo,« pojasnjuje dr. Vesna Radonjić Miholič. Zavira nas tudi v odnosih, v iskrenosti in odpiranju.
|
»Strah je lahko tudi naš zaveznik, če ga znamo poslušati,« poudari. A pozorni moramo biti na tisti strah, ki ne izvira iz resničnih izkušenj, temveč iz naših misli. »To je tisti strah, ki si ga ustvarimo sami – pogosto takrat, ko se ne počutimo najbolje. Naše misli takrat začnejo ubirati pot, ki ni nujno realna. Vprašajmo se – ali vsem mislim res moramo verjeti? Nekatere nas samo plašijo, ker so odraz slabšega počutja, ne realnosti.«
Kako je s pogumom?
»Živeti pogumno – kako preprosto je to reči, kako zahtevno pa živeti,« razmišlja dr. Vesna Radonjić Miholič. Pogosto bežimo pred strahom – v zabavo, domišljijo, družbena omrežja. A že kot otroci se poguma učimo skozi igro, kot so skrivalnice – vadimo soočenje z neznanim.
Tudi odrasli se »igramo« s strahom – ob gledanju novic, posnetkov vojn. Prvič nas prizadene, desetič manj. »Strah se otopi, postane manjši. In to ni vedno dobro, saj tako izgubimo zdravo občutljivost. Strah ima vendarle svojo funkcijo – da nas opozori, da nas varuje.«
| 
Foto: Dreamstime
|
Prava pot je v ravnovesju. »Če je strahu preveč, nas lahko ohromi – ujetnik lastnih misli, skrbi, tesnobe. A če gremo v drugo skrajnost in strah popolnoma blokiramo, ga ne slišimo več, pa tudi to postane nevarno. Takrat izgubimo občutek za previdnost, za mejo, za realnost.«.
»Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim, Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.« - Nelson Mandela
Strah ob bolezni je nekaj povsem globoko človeškega
»Ko zbolimo, se zdi, kot da se podirajo domine – eno za drugo. Misli begajo k vprašanjem: kaj bo z mano, z bližnjimi, kako jih zaščititi?« pravi dr. Vesna Radonjić Miholič.
Občutek varnosti nam daje znano, a življenje nikoli ni povsem predvidljivo. Pogosto nas prepričanja, kot je »vsak je svoje sreče kovač«, še dodatno obremenijo. Če nam nekaj uspe, rečemo, da je bilo enostavno – kot da bi znižali lasten trud. Če pa gre kaj narobe, hitro občutimo krivdo. »Kot da smo za vse, kar se zgodi, krivi sami. In s tem si naložimo breme, ki mu v resnici nihče ne more biti kos. Življenje preprosto ni vedno pravično. In bolezen pride – ne da bi jo pričakovali, ne da bi jo zaslužili«.
Velik del strahu izhaja iz nevednosti – ne vemo, kaj nas čaka. »Zato smo vsi na nek način avanturisti življenja. Vsak dan znova,« doda.
Strah pred ponovitvijo bolezni
Prvi šok je diagnoza, drugi pa trenutek, ko se zdravljenje konča in naj bi se vrnili v običajno življenje. »A to ni enostavno – med zdravljenjem se vse spremeni. Potem pa sledi: 'Zdaj pa živi naprej kot prej.' Pa ne gre. To je šok,« pravi dr. Vesna Radonjić Miholič.
Mnogi bolniki občutijo, kot da živijo pod steklenim zvonom – vse vidijo, a ne morejo povsem sodelovati. Potreben je čas.
Izziv je tudi vrnitev na delo. Sprva gre, okolica je razumevajoča. A z utrujenostjo in omejitvami pride stiska – od tebe se pričakuje več, kot zmoreš. »Bolnik ni več isti. Tudi drugi niso. Potrebno je znova spoznati svoje meje – in svojo moč.«
Strah pred izgubo identitete
To so tisti trenutki, ki bolnika psihično najbolj pretresejo – prehod iz zdravega človeka v bolnika ni le zdravstveni, ampak tudi globoko čustveni in osebnostni prelom. »Včasih se zdi, kot da bolezen zamegli vse moje vloge – partnerja, starša, prijatelja, sodelavca. To je najtežje. Nenadoma te začnejo ljudje dojemati predvsem kot bolnika. In potem se zgodi še nekaj, kar je resnično neprijetno: postaneš tarča dobronamernih, a pokroviteljskih nasvetov.«
Strah čutijo tudi bližnji
Ko zbolimo, strah ne prizadene le nas – občutijo ga tudi partnerji, otroci, prijatelji. »Tudi svojci se srečajo s svojo ranljivostjo. Sprašujejo se: bom znal pomagati, bom zmogel biti v oporo?« pravi dr. Vesna Radonjić Miholič.
Pogosto pa se o strahu ne govori – bolnik noče obremenjevati svojcev, oni pa ne želijo obremenjevati njega. In strah ostaja – tih in neizrečen.
Tudi med spoloma prihaja do razlik: ženske pogosteje nesebično in predano nudijo podporo, včasih tudi zanemarjajo lastne potrebe, moški se lahko v stiski, ob občutkih nemoči, odzovejo z zapiranjem vase, umikom. A največ, kar lahko damo, je prisotnost, da smo tam. Preprosto z nekom.
»Ko postaneš bolnik, dobiš tudi novo vlogo – postaneš učitelj. S svojo močjo in pogumom pokažeš bližnjim, da je kljub vsemu življenje še vedno vredno. In jih učiš, kako biti ob tebi – tudi ko ni vse popolno.«
»Bolnikom, ki s svojo izkušnjo pomagajo drugim, pravim bisernice – ljudje, ki so svojo stisko doživeli, jo predelali in so jo pripravljeni deliti. Ni nujno, da to narediš, a kadar ti uspe, si naredil nekaj velikega.« - dr. Vesna Radonjić Miholič
Kaj pa prijatelji?
Prijatelji pogosto želijo pomagati, a ne vedo, kako pristopiti. Bojijo se, da bodo rekli kaj napačnega, zato raje ostanejo tiho. »Včasih jih moramo znova ‘povabiti’ – pokazati, da so dobrodošli, da jih potrebujemo,« pravi dr. Vesna Radonjić Miholič.
Foto: Vesna Videnovič
| Tudi bolnik potrebuje pogum – da zna dobronamerne nasvete včasih spoštljivo zavrniti: »Hvala, to zveni dobro, a trenutno tega še ne zmorem.« Včasih je treba prijatelja ‘ponovno udomačiti’ – mu dati vedeti, da je dobrodošel, da ga potrebujemo. Naj vas ne bo strah pogledati v imenik in poklicati tistega, ki bi ga radi imeli ob sebi. Včasih rabijo le droben znak, da jih še vedno vidimo kot bližnje.
|
Neprecenljivo vlogo imajo tudi društva bolnikov – prostor, kjer ljudje začutijo povezanost, si izmenjajo izkušnje in prvič spregovorijo o stvareh, o katerih doma morda ne morejo.
In čisto za konec – kaj naj počnemo s svojim strahom?
»Kaj zagotovo ne pomaga? Da ga zanikamo, potlačimo ali se pretvarjamo, da ga ni. Tak strah ne izgine – samo potihne, skrije se v ozadje in čaka na svojo priložnost. Ko pride, je pogosto še močnejši,« opozarja dr. Vesna Radonjić Miholič.
Ukvarjanje s čustvi je včasih videti kot razkošje – kot nekaj, kar si v težkih trenutkih ne moremo privoščiti. A prav zato si moramo ustvariti pogoje, kjer je mogoče čustva sploh zaznati in jih razumeti. »Ko začutite strah – poskusite se najprej umiriti. Vrnite se k telesu, k dihanju. Vprašajte se: je ta strah resničen ali mi moja misel laže? Kaj je v njem realnega? In kaj lahko zdaj naredim, da mi bo vsaj malo lažje?«
Ko smo sami in nas je strah, lahko naredimo kaj majhnega, a konkretnega: pokličemo nekoga, gremo na sprehod, nekaj ustvarimo ali napišemo. Pomaga tudi stik z domačim ljubljenčkom.
Pomembno je, da strahu ne dajemo popolne moči – ampak ga priznamo, pogledamo in se vprašamo: Kaj zdaj potrebujem?
Strah ni sovražnik. Je del naše človečnosti. A kot pravi dr. Radonjić Miholič – naj ne vodi nas, temveč mi njega.
Koristne povezave
| Vabljeni k ogledu posnetka spletnega predavanja DUŠEVNOST & RAK - Duševnost lahko postane naše zavetje, vir moči in zaveznica v življenju z rakom z dr. Vesno Radonjić Miholič, upokojeno specialistko klinične psihologije
Video
|
| Knjižica iz programa SHAPE: Moje Počutje – V skrbi za vaše duševno zdravje za bolnike z napredovalim rakom debelega
črevesa in danke
Vprašajte se: Kako se počutim danes? Kako ta čustva
vplivajo na vaše življenje?
Pričevanji bolnika in svojca - negovalca
Kako si lahko sam pomagam?
Vaje za razvijanje zavedanja
Kaj če potrebujem dodatno pomoč?
Na voljo TUKAJ |