Človek je več kot diagnoza - Ko zboli telo, potrebuje skrb tudi duša
Povzeto po predavanju Jane Pahole, dr. med.
Ko človek prejme diagnozo rak, ne potrebuje le zdravljenja telesnih simptomov. Potrebuje tudi prostor, kjer se lahko pogovori o vsem, kar prinaša bolezen – o strahu, negotovosti, odnosih, upanju. Zato je celostna obravnava – ki vidi človeka kot celoto – tako dragocena. Ne gre le za višji standard zdravljenja, temveč za bolj človeški pristop, ki prinaša več topline, razumevanja in smisla tudi v najtežjih trenutkih.Ko rak udari – ne le v telo, temveč v vse plasti življenja
Diagnoza rak je šok. Za večino ljudi pomeni trenutek, ko se svet ustavi. »Kot bi te življenje udarilo naravnost v glavo,« pravi Jana Pahole, zdravnica z dolgoletnimi izkušnjami na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Danes se posveča integrativni onkologiji, ker verjame, da človek ni le telo, ampak celota – s čustvi, duševnostjo in življenjsko zgodbo.
Foto Vesna Videnovič
| »Bolezen ne prizadene le zdravja – dotakne se vsega: financ, službe, družinskih odnosov, otrok … vseh, ki so ti blizu. A ko bolnik pride do zdravnika, pogosto ostane v ospredju le bolezen. Redko se zares vprašamo, kako je človeku, ki to bolezen nosi.«
|
Zelo pogosto se ob diagnozi pojavijo tudi občutki krivice. »Ljudje rečejo: zakaj jaz? Pazil sem nase, nisem kadil, živel sem zdravo … pa vendar se je zgodilo. In tega vprašanja nihče od zunaj ne more v celoti razložiti. Odgovor se mora – če sploh – počasi izoblikovati znotraj človeka samega,« meni Jana Pahole.
Marsikdaj mešamo odgovornost s krivdo. A odgovornost ne pomeni, da smo krivi, če ne gre vse po načrtih – pomeni, da naredimo zase, kar zmoremo, iz ljubezni do sebe. Tudi priznavanje lastnega truda je pomemben korak. »Rak zna biti budnica,« pravi Jana. »Kot da nas življenje ustavi in povabi k premisleku – kaj res šteje, kaj kliče po spremembi.« Klasično zdravljenje se pogosto ustavi pri telesu, a notranji premiki – iskanje smisla, čustvena predelava, nove usmeritve – so lahko prav tako zdravilni.
Kaj je pomembno, ko človek zboli
Ob diagnozi raka se človek znajde v vrtincu strahu in išče odgovore – pogosto tudi na spletu, kjer naleti na poplavo informacij in obljube čudežnih zdravil. »Takšne poti so lahko zelo drage – finančno in čustveno,« opozarja Jana Pahole. »Temu v integrativni medicini pravimo finančna toksičnost – ko v iskanju upanja ljudje porabijo veliko denarja brez koristi. Tak človek je izgubljen, prestrašen – kot da bi ga vrgli sredi oceana s potapljajoče se ladje in mu rekli: Zdaj pa plavaj.« Ključno je, da imajo bolniki dostop do zanesljivih informacij ter podporo ljudi z izkušnjami in poznavanjem preverjenih poti.
Integrativna medicina je pristop k zdravljenju, ki združuje konvencionalno (zahodno) medicino s komplementarnimi in alternativnimi terapijami, za katere obstajajo znanstveni dokazi o učinkovitosti in varnosti. Cilj integrativne medicine je celosten pristop k zdravju, ki obravnava telo, um, čustva in duhovno dimenzijo človeka. Temelji na partnerstvu med pacientom in zdravnikom, pri čemer se upoštevajo individualne potrebe, življenjski slog in vrednote pacienta.
Čakanje na prvi pregled po diagnozi je pogosto dolgo in naporno – tako za bolnika kot njegove bližnje. Pomembno je, da ta čas ne mine v osami, ampak v iskanju opore. »Društva bolnikov so neprecenljiv vir podpore - ljudje tam delijo izkušnje, se razumejo in si stojijo ob strani,« poudarja Jana Pahole, ki že vrsto let sodeluje z različnimi združenji.
Kako pomembna je podpora že na začetku?
»Ko prvič stopiš na Onkološki inštitut, te lahko že pogled na množico čakajočih pretrese. Sledi čakanje, napetost, in ko končno prideš v ambulanto, imaš na voljo le nekaj minut z zdravnikom – a pogosto pozabiš vprašanja, ki so se ti doma podila po glavi,« pripoveduje Jana. Zato bolnikom vedno svetuje, naj si vprašanja, dileme in skrbi, tudi tiste, ki se zdijo majhne, zapišejo vnaprej.
Foto: Dreamstime
| Zdravljenje prinese nove izzive. Ne veš, kaj pričakovati – in pride strah. Ta je povsem naraven odziv, a vpliva tudi na telo, saj slabi imunski sistem, ruši spanec, preprečuje regeneracijo. »Majhne stvari – dihanje, gibanje, stik z naravo, prijazna beseda – lahko zelo pomagajo, da gre človek skozi zdravljenje bolj trdno in mirno,« doda Jana.
|
Sopotniki zdravljenja – ko je telo na preizkušnji
Začetek zdravljenja velikokrat prinese stranske učinke – a nihče ne more vnaprej napovedati, kako se bo telo odzvalo. Pri nekaterih so spremembe blage, pri drugih se z vsakim ciklom pojavi nekaj novega. Vmes pa se poraja vprašanje: kako živeti tudi ob bolezni? Kako ob vsem tem sploh še živeti? Kako obdržati vsaj del energije tudi za tiste dele življenja, ki niso povezani z diagnozo – za odnose, za stik z naravo, za glasbo, za trenutke tišine?
»Človek ni samo fizično telo – je celovito intelektualno, čustveno in duhovno bitje.« - Jana Pahole»Zdravljenje je pomembno, a človek ni le diagnoza. Še vedno ima svojo zgodbo, svoje veselje, skrbi, družino, prijatelje, svoj ritem in upanje. Ostati povezan s tem delom sebe – tudi takrat, ko je telo utrujeno in na preizkušnji – je dragoceno,« pravi Jana Pahole. »To je tiha umetnost življenja z boleznijo: da si dovolimo biti več kot le bolnik. Da smo še vedno – človek.«
Ko je pogovor več kot besede
Komunikacija je temelj vsakega zdravljenja. Če se bolnik dobro poveže z onkologom, medicinskimi sestrami in ostalimi člani zdravstvenega tima, lahko zdravljenje poteka mirneje, bolj zaupljivo in varneje. Veliko težje pa je, če v zraku ostajajo neizrečena vprašanja, napetosti ali občutek, da nismo slišani. Zato je pogovor izjemno pomemben. Tudi če se ne moremo pogovarjati z zdravnikom tako, kot bi si želeli – bodimo iskreni doma. S partnerjem. S prijateljem. Sami s seboj. Včasih že to prinese olajšanje.
Jana Pahole, ki deluje tudi v paliativnem timu na Gorenjskem, pravi, da ji je vedno znova težko, ko svojci rečejo: "Prosim, ne omenjajte besede rak." A resnica je, da človek, ki se bliža koncu življenjske poti, to ve in to čuti. Ključno vprašanje je, ali imamo pogum, da si to priznamo – in o tem govorimo. Pogovor lahko odpre prostor za bližino, iskrenost, pomirjenost. In nenazadnje za moč, ki jo potrebujemo v tem občutljivem obdobju.
Ko se zdravljenje konča, se začne nova zgodba
Ko se zdravljenje zaključi in izvidi pokažejo dobre rezultate, pride olajšanje. A hkrati se lahko pojavijo mešani občutki: Kaj zdaj? Kdo sem brez rednih pregledov, ki mi dajejo občutek varnosti?
Foto
Vesna Videnovič
| »Bolezen je bila le del poti. Vi pa ste še vedno cel človek – z odnosi, željami, talenti,« pravi Jana Pahole. Prav zato je pomembno, da si v tem novem poglavju zastavimo vprašanja: Kaj me navdihuje? Kam želim usmeriti svojo energijo?
|
Po koncu zdravljenja se lahko raven tesnobe celo poveča, ker se redni stiki z zdravstvenim sistemom prekinejo. V tem času se včasih pojavijo strahovi, praznina. Pomembno je vedeti: to je normalen odziv. Ključno pa je, da začnemo znova graditi občutek varnosti – znotraj sebe.
Pomoč še vedno obstaja – zdravniki, medicinske sestre, društva, skupnosti. Morda bo treba malo počakati. A niste sami. In kar je najpomembnejše – moč, da znova zaživite, je v vas.
Kako živeti s kronično boleznijo?
Veliko rakavih bolezni danes ni več usodnih, ampak kronične – bolezen spremlja človeka skozi leta, včasih mirno, včasih bolj burno. Postavlja vprašanja: Kako živeti s tem? Kako sobivati z boleznijo, ki tiho ostaja v ozadju?
Jana Pahole primerja to stanje z Damoklejevim mečem – vedno prisotnim, a nepredvidljivim. Diagnoza nas sooči z resnico o minljivosti, ki jo vsi v sebi čutimo, a redko priznamo. Življenje je pravzaprav eno kronično stanje, ki se enkrat zaključi. Bolezen samo to resnico postavi nekoliko bolj na površje.
Namesto boja proti realnosti se lahko vprašamo: Kako danes podpreti svoje telo in dušo? Kako bolj celostno skrbeti zase – ne le fizično (prehrana, prehranski dodatki, telesna aktivnost, spanec), ampak tudi čustveno, duševno in duhovno?
Pomembno je ostati v stiku s seboj, si priznati občutke, ki jih ne znamo vedno izraziti in se vprašati: Kako se počutim? Me je strah? Se počutim nemočno, žalostno? »Tega nas nihče ni učil, to nas uči življenje – pogosto prav takrat, ko je najtežje,« pravi Jana Pahole.
| 
Foto: Daniel Škerjanc
|
Ker smo bitja odnosov, potrebujemo stik z drugimi. Odnosi nas lahko dvignejo ali pa nas potisnejo navzdol. Najpomembnejši odnos pa je tisti s samim seboj. Kako vidim sebe? Kam sem postavljen v svojem življenju? Gre za zdravo skrb zase – tudi za zavedanje, da smemo postavljati meje, reči NE na spoštljiv in jasen način. »Vzeti si čas zase – v tišini, v naravi, da si odgovorimo na vprašanja: Kdo sem? Kaj mi je pomembno? Kako živim s svojimi strahovi? Kako ravnam z jezo?«
Ko sebe podpremo na vseh teh ravneh in sprejmemo realnost kot del svoje poti, v nas zraste nova moč in življenje postane bolj kakovostno in zavestno.
VAJA ZA DIHANJE
Dihanje je most med razumom, čustvi in stikom s
telesom. Ko nas preplavi stiska, si lahko pomagamo z dihalno vajo, ki
nas umiri in vrne v trenutek.
Vabljeni, da si ogledate posnetek 5-minutne vaje za sproščanje z Jano Pahole TUKAJ.
Koristne povezave
Knjiga KO TELO REČE NE: Skriti stres terja davek avtorja Gaborja Matéja, zdravnika, ki se zazre v svoje bolnike ter jih vidi v celoti. Zanj ni dovolj, da vidi samo njihovo bolezen, temveč ga zanima, zakaj je bolezen nastala; zanima ga človek kot celota, kako si s svojim vedenjem in odločitvami sami utiramo pot bolezni. Več TUKAJ.