Biti človek človeku kot trdoživa opora
Povzeto po predavanju dr. Bena Arnejčiča
Ko zbolimo za boleznijo, kot je rak, se ne spremeni samo telo. Spremeni se tudi naš notranji svet. Misli, občutki, prepričanja – vse to začne živeti na nov način. Včasih čutimo, da potrebujemo stik z nečim globljim v sebi. S tistim tihim, notranjim prostorom, ki mu pogosto rečemo nezavedno. »Vedno je pot, tudi ko je ni,« pravi dr. Beno Arnejčič, doktor psihologije in terapevt medicinske hipnoze.
Moč misli – kako si lahko pomagamo sami
Naše misli imajo izjemno moč – lahko nas okrepijo ali pa nas izčrpavajo.
Foto: Daniel Škerjanc
| Dr. Beno Arnejčič je v svojem predavanju poudaril pomen miselne naravnanosti za duševno in telesno zdravje: »Pomembno je, kaj mislimo in kako mislimo. Še pomembnejše pa je, da znamo svoje misli ustaviti.«
|
Po ocenah strokovnjakov skozi našo glavo vsak dan švigne okoli 25.000 misli. Prav zato je sposobnost, da jih prepoznamo in zavestno ustavimo, ena ključnih veščin. »Ko rečemo 'stop', ko začnemo opažati, kaj vidimo, slišimo in čutimo – takrat vzpostavimo stik s sabo, kar neposredno vpliva na naše srce, možgane in celo delovanje celic.«
Foto: Dreamstime
| Ena izmed preprostih, a zelo učinkovitih tehnik je vaja "STOP”, ki jo lahko izvajamo med vsakdanjimi opravili, na primer med sprehodom. »Gre za to, da se za hip ustavimo, preusmerimo pozornost – najprej opazujemo, nato začutimo. Tako umirimo misli in telo.«
|
Vitalnost ni stvar let, temveč naravnanosti
Po besedah dr. Bena Arnejčiča vitalnost nima veliko skupnega s številom let. »Vitalnost ni stvar biološke starosti, ampak naše notranje naravnanosti – kako poskrbimo zase, za svojo pozornost, prisotnost in sproščenost,« pravi.
Foto: Dreamstime
| Vitalnost ni moč ali fizična sila. Je energija, ki izhaja iz notranjega ravnotežja. Tudi starejši človek je lahko zelo vitalen, če zna poskrbeti za svoje celostno počutje.
|
Človek je po svoji naravi vitalno bitje. A da bi to vitalnost lahko negovali in krepili, moramo začeti pri telesu – poslušati različne dele telesa, biti prisotni in pozorni, tako v mislih kot v občutkih. Pomembno je tudi, da uravnotežimo obe polovici možganov – razumski in čustveni svet, levo in desno stran našega doživljanja.
»Največ, kar lahko doseže sodoben človek z razumom, je, da postane menedžer svojega življenja. Toda s tem ni srečen. Za srečo je potrebno nekaj več, povezati se z nečim globljim v sebi.« - dr. Stephan Gilligan
Zakaj je potrebno povezati zavestno delovanje in nezavedno doživljanje?
»Zdravljenje ni le odločitev v glavi, je tudi občutek v telesu in povezanost z drugimi, ki nam stojijo ob strani,« pravi dr. Arnejčič, ki se je v svojem predavanju dotaknil treh pomembnih ravni zavesti, kot jih je opredelil ameriški psiholog Stephen Gilligan:
- Primitivna stopnja – ko popolnoma izgubimo stik s sabo, nas prevzamejo čustva ali stres.
- Ego stopnja – razumemo, razmišljamo, a smo ujeti v glavi in se ne povežemo s celotnim doživljanjem.
- Splošna, celostna stopnja – ko povežemo razum (levo polovico možganov) in občutenje (desno polovico), takrat zares stopimo na pot okrevanja.
Te ravni zavesti ustrezajo tudi trem vrstam "umov”, ki jih je dobro povezati:
- Kognitivni um – ko nekaj v mislih odločimo, si na primer rečemo: »Zdrav bom.«
- Somatični um – ko to odločitev začutimo v telesu kot notranji impulz, vibracijo, kot resnično voljo.
- Področni um – ko svojo izkušnjo delimo z drugimi.
»Če želimo, da se sprememba zgodi, jo moramo povedati – to je način, kako nas okolje podpre,« poudarja dr. Arnejčič.
Zanimiv vidik, ki ga pogosto spregledamo, je pomen telesnega odziva: naše telo potrebuje ravnotežje med napetostjo in sproščenostjo. Simpatični del živčnega sistema nas aktivira, parasimpatični pa pomiri. Oba sta ključna, tudi za zdravljenje.
Ko se nekdo ne počuti dobro
Ko srečamo človeka, ki mu ni lahko, ni vedno najboljši odziv, da ga potrepljamo po rami ali ga skušamo hitro potolažiti. Včasih največ pomeni, da se resnično ustavimo in ga vprašamo: »Kaj se ti je zgodilo? Kako se zaradi tega počutiš? Kaj te najbolj skrbi? In kaj ti pomaga, da se s tem soočiš?«
Šele ko nekdo začuti, da ga zares poslušamo in slišimo, se lahko odpre. V tem trenutku vstopimo v prostor sočutja – ne s svetovanjem, ampak s preprosto človeško bližino. »To je bilo zate gotovo težko … Tudi jaz sem postal(a) žalosten(a), ko sem te poslušal(a) … Žal mi je, da se ti je to pripetilo.«
Tak odnos odpira vrata v tisti globlji, nezavedni del človeka, kjer ni
strahu pred presojami – temveč občutek sprejetosti. Prav ta občutek pa
je pogosto prvi korak k notranjemu miru in okrevanju.
| 
Foto: Dreamstime
|
Ubuntu: Jaz sem, ker si ti
Naše okolje ni le prostor – je um polja, v katerem živimo drug ob drugem. Človek ob človeku. Ko delimo svoja dobra sporočila, svoja spoznanja in občutke z drugimi, dobimo tudi nekaj nazaj – podporo, povezanost in občutek, da nismo sami. Tak odnos ustvarja prostor za sočutje, kjer rastejo zaupanje, sodelovanje in medsebojno razumevanje.
V tej misli se zrcali tudi afriška filozofija Ubuntu, ki pomeni: »Jaz sem, ker si ti.« Gre za razumevanje, da je naš obstoj prepleten z drugimi. Da ni smisel v tekmovanju, ampak v tem, da skupaj ustvarjamo svet, v katerem se vsi počutimo dobro. Kaj mi pomeni zmaga, če so drugi ob tem nesrečni?
To je povabilo k drugačnemu razmišljanju – k spremembi vrednot, kjer ima največjo moč sodelovanje, spoštovanje in odprto srce. Prav v takšni skupnosti – kjer si stojimo ob strani in si dovolimo biti pristni – se rojeva moč, ki presega bolezen.
Človek je človeku zdravilo
Zakaj je odnos z drugim tako pomemben? »Tudi zaradi osamljenosti,« pravi dr. Beno Arnejčič. »Nihče si ne želi biti sam.«
Pomembno je, da znamo biti sami s seboj – da si prisluhnemo, da v sebi najdemo mir. A prav tako pomembno je, da smo povezani z drugimi. Težava nastane, ko te povezanosti postane preveč – ko postanemo odvisni od odnosov, ker nismo več povezani sami s sabo. Takrat ne zmoremo stati trdno in se opremo na druge, skoraj kot bi jim jemali moč.
»Pomagaj mi, pomagaj mi,« kličemo – in če drugi pod tem bremenom klecne, zatem pogosto pademo še mi. Zato je toliko bolj dragoceno, ko odnosi temeljijo na iskrenosti, ravnovesju in obojestranski bližini, kjer se lahko drug ob drugem podpremo – ne da bi ob tem izgubili stik s seboj. V takšnih odnosih človek res lahko postane človeku zdravilo.
Misliti pozitivno ni enako kot delovati pozitivno
Foto: Daniel Škerjanc
| »Ni dovolj, da se človek samo sprosti – pomembno je, da zna povezati tisto, kar je težko, s tistim, kar je dobro,« poudarja dr. Beno Arnejčič. Pogosto si želimo, da bi neprijetne misli ali občutke enostavno odrinili stran.
|
A prava notranja moč se skriva prav v sprejemanju in povezovanju nasprotij – v tem, da zmoremo neprijetno pogledati, ne da bi ga zanikali, in mu ob tem dodati nekaj svetlobe.
V terapevtskem procesu in tudi v vsakdanjem življenju nam lahko pri tem pomagajo tri temeljne arhetipske energije, ki jih v vsakem izmed nas prepoznava tudi ameriški psiholog Stephen Gilligan. To so:
IGRIVOST – ko potrebujemo svobodo in ustvarjalnost
Če se počutite utesnjeni, obtičali v mislih ali skrbeh, si dovolite odmerek igrivosti. Ni treba, da je popolno – dovolj je, da je sproščeno. Narišite nekaj, zapojte, zaplešite, naredite nekaj nepričakovanega. Tudi kratek odmor za nasmeh ali lahkotno domišljijo lahko preusmeri pozornost in odpre vrata novim rešitvam.
NEŽNOST – ko potrebujemo pomiritev in sočutje
Nežnost ni šibkost, temveč zdravilna moč, ki jo lahko namenimo sebi in drugim. Ko nas je strah, ko smo utrujeni ali ranjeni, si lahko podarimo trenutek mehke, sočutne prisotnosti. Vprašajmo se: Kaj zdaj najbolj potrebujem? Kako lahko do sebe govorim kot do prijatelja?
OGNJEVITOST – ko potrebujemo moč in odločnost
Občasno pride čas za pogumne korake. Takrat lahko aktiviramo svojo »notranjo moč«, jasnost in odločnost – da rečemo »da« sebi in »ne« tistemu, kar nas bremeni. Ognjevitost nas podpira, ko moramo narediti pomembno izbiro ali stopiti iz cone udobja.
Gilligan uči, da resnična notranja moč ne izhaja iz ene same energije, temveč iz ravnovesja vseh treh. Včasih smo igrivi, včasih ognjeviti, drugič nežni – vse te oblike so del naše človeškosti.
In ko si dovolimo biti vsi ti obrazi življenja, ne živimo le pozitivno – temveč celostno in resnično.
»Bodi prijazen do tistega, ki še ni pripravljen, imej ga rad, bodi pripravljen, da ga sprejmeš takrat, ko pride njegov čas.« — Virginia SatirVedno je pot – tudi, ko je ne vidimo
»Prepričanja so močna duševna stvar,« pravi dr. Beno Arnejčič.
Oblikujejo naša stališča, vodijo naše odločitve in kažejo, kaj nam je v
življenju pomembno. A nekatera prepričanja nas lahko tudi omejujejo –
kot tiha sporočila, ki nam pravijo: ne zmoreš, ne smeš, ni mogoče.
Sprememba se začne znotraj nas – ko zamenjamo omejitve z dovoljenji in
si priznamo: vredno je verjeti v svojo pot, tudi kadar se zdi nevidna.
| 
Foto: Dreamstime
|