Diagnoza RAK
»Kot mlad človek dobiš nekako občutek, da ne moreš zboleti zares hudo. A temu ni tako.«
Foto: DiCE
| Preden sem zbolel, sem profesionalno delal kot kuhar le nekaj mesecev po
končani kulinarični šoli. Strast do hrane in kuhanja imam že od nekdaj.
|
Vzrok, da sem poiskal zdravniško pomoč, je bil, ker sem dobil zlatenico. Sprva so mi bile oči zvečer le rahlo rumenkaste, kar se mi sprva ni zdelo nekaj pomembnega.
A stanje se je v naslednjih tednih poslabšalo, in ljudje okoli mene so začeli opažati, da sem rumen. Izgledal sem kot rumen duh. Poleg zlatenice me je koža začela zelo srbeti po celem telesu, imel sem močno slabost in pogosto bruhal. Tako sem se nazadnje odločil poiskati zdravniško pomoč.
Poklical sem zdravstveno telefonsko linijo, da povprašam o svojih simptomih. Odgovorili so mi: »Imate hepatitis A. Ne smete ničesar storiti.« To mi je bilo kar malo čudno. Nisem zapustil države, nisem si delil igel z nikomer in nisem imel nezaščitenih spolnih odnosov – ta vprašanja so mi zastavili večkrat in zdelo se mi je, da niso povsem verjeli mojim odgovorom. Ko se je srbenje okrepilo, sem ponovno poklical in so rekli: »Verjetno imate norice.« Kupil sem kremo za to, a je ta kožo izsušila in srbenje še poslabšala.
Še enkrat sem poklical in razložil, da ne zdržim več, ker je srbenje peklensko. Predlagali so mi, naj grem v bolnišnico, kjer so opravili krvne preiskave. Najbolj izrazit rezultat je bilo naraščajoče število bilirubina. Zdelo se jim je, da stanje ni dobro, zato so me poslali na urgentni oddelek.
Večja bolnišnica je opravila teste in preglede, čeprav sprva niso našli problema in so me želeli odpustiti domov, je en zdravnik predlagal CT pregled. Tam so končno odkrili vzrok mojih težav – rak žolčnih poti z več metastazami v jetrih.
Vpliv diagnoze
Težko je vedeti, kaj čutiti, ko ti povedo, da imaš raka.
»Po eni strani sem bil pravzaprav nekako olajšan. Končno sem dobil odgovor.«
A takrat nisem mogel dojeti resničnosti situacije, kaj rak pravzaprav je in kaj to zares pomeni. Moje prve misli so bile pri moji družini – kako bodo to sprejeli, kako jim bom to lahko pojasnil in jih poskušal potolažiti.
| 
Foto: DiCE
|
Foto: DiCE
|
Ob meni sta bila oče in teta, ki je medicinska sestra in mi je nudila izjemno podporo. Vsi smo bili v popolnem šoku, nemo strmeli v prazno, nejeverni.
Kako se je to lahko zgodilo?
Sem relativno zdrav, ne kadim. Pa vendar sem tukaj, star 21 let, z rakom, ki ga običajno odkrijejo pri povprečni starosti 74 let. Bilo je zelo nerealno.
Vsaj nisem moral gledati, kako se je moja mama sesula, ko je slišala
novice, saj so me do takrat že hitro odpeljali na operacijo.
|
Potek zdravljenja
Moja raven bilirubina je bila izjemno visoka, zato so me takoj po postavitvi diagnoze hitro odpeljali na operacijo, kjer so mi vstavili stent v žolčne poti do dvanajstnika, da je žolč lahko znova odtekal.
V tistem trenutku rak sam še ni bil operabilen, zato smo lahko le upali in molili, da bi kemoterapija morda dovolj učinkovito delovala in tumor zmanjšala do te mere, da bi lahko kasneje razmišljali o operaciji.
Najprej sem moral počakati nekaj tednov, da se mi je raven bilirubina znižala, nato pa sem začel zdravljenje. Prejemal sem kemoterapijo – kombinacijo zdravil gemcitabin in cisplatin – ter vrsto imunoterapije, imenovano pembrolizumab.
»Rak in zdravljenje sta me izčrpala in sem bil zelo utrujen, a vseeno stranski učinki niso bili tako hudi, kot sem sprva pričakoval.«
Ker pa sem imel vstavljen stent v žolčniku, ki je omogočal stalen pretok žolča v jetra, so zdravniki menili, da so bakterije iz črevesja dosegle jetra in povzročile okužbo. Na neki točki sem imel 41 °C vročine.
Sčasoma so mi vstavili kateter preko katerega so mi dovajali antibiotike, kar je rešilo težavo. Nekaj časa sem imel tudi kronične bolečine, zato sem dobil črpalko, ki mi ob pritisku na gumb dovaja morfij.
Zelo sem hvaležen, da takšne rešitve obstajajo – brez njih bi še vedno ležal v bolnišnici.
Vpliv raka na življenje
Mislim, da se v življenju zelo hitro ujamemo v občutek, da imamo veliko časa. 'Bom naredil kasneje.' Ampak zdaj imam razlog, da stvari naredim takoj. Zdi se, da je vse skupaj bolj pomembno.
Rak je močno vplival na mojo družino in bližnje, vendar je podpora, ki so mi jo izkazali, resnično izjemna.
| 
Foto: DiCE
|
»Moj oče si je vzel veliko časa z dela, da je bil z mano in me spremljal pri vsakem zdravljenju. Ko sem bil v bolnišnici, je spal kar v isti sobi kot jaz.«
Moja mama in teta – ki je medicinska sestra – sta mi prav tako izkazali ogromno podpore. Posvetili sta nešteto ur in ogromno energije raziskovanju, klicanju zdravnikov, iskanju možnosti, preverjanju alternativne medicine … Res sta naredili čisto vse, kar sta lahko, da bi našli informacije o bolezni in mi pomagali.
Foto: DiCE
|
Ta izkušnja me je zelo zbližala z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. Pogosteje se družimo, skupaj kuhamo dobro hrano in preživljamo čudovit čas. Zavedel sem se, kako srečen sem, da imam tako dobre prijatelje, družino in ljudi, ki me podpirajo.
|
Nasvet drugim z rakom prebavil
Mislim, da smo vsi nekaj posebnega in da je vsak izmed nas edinstven. Mladim, ki se soočajo z rakom, bi rad povedal: življenje se s tem ne konča. Ni vse uničeno. Še je čas. Obstaja pot naprej. Stvari se bodo izboljšale. In nisi sam. Okrog sebe imaš ljudi, ki te imajo radi in te podpirajo. Po vsem svetu so ljudje, ki so šli skozi podobno izkušnjo kot ti.
Morda zdaj nimaš energije, časa ali sredstev, da bi naredil vse, kar si želiš. Ampak zapiši si te stvari, naredi si seznam, da jih boš lahko, ko boš šel skozi vse to, tudi zares uresničil.
Pogled v prihodnost
Rak se zmanjšuje, in za to sem izjemno hvaležen, saj bi sicer moral iskati eksperimentalna zdravljenja in se podati v povsem negotovo smer.
Ne vem točno, kaj me čaka naprej, oziroma ali bo operacija sploh mogoča. Če gledamo objektivno in statistično, situacija še vedno ni rožnata. A verjamem, da me vsak dan posebej lahko pelje naprej.
Gabriel je svojo zgodbo delil z veliko iskrenostjo, pogumom in modrostjo. Žal je januarja izgubil boj z boleznijo, a njegov glas, njegova moč in njegovo sporočilo ostajajo z nami. Navdihuje nas, da vztrajamo, da se borimo in da cenimo življenje – prav tukaj in zdaj.
| 
Foto: DiCE
|