Dušan Hauptman: Igra podaljškov, poguma in vztrajnosti
Na igrišču je bil Dušan Hauptman sinonim za odločnost in zmagovalni duh. Pred dobrimi štirimi leti pa ga je življenje postavilo pred povsem drugačen izziv – raka trebušne slinavke. Diagnoza ga je presenetila, saj ni imel nobenih simptomov; bolezen so odkrili po naključju, na rednem pregledu. Po treh letih miru se je moral znova soočiti z negotovostjo, ko so zdravniki odkrili spremembe na pljučih. V iskrenem pogovoru nam je zaupal, kako je sprejel diagnozo, kaj mu daje moč na poti zdravljenja in kako danes gleda na življenje.
Foto: Aleš Fevžer
|
Diagnoza raka trebušne slinavke je prišla popolnoma nepričakovano – brez simptomov, po naključju na rednem pregledu.
Nikoli v življenju nisem bil bolan – vsaj da bi se spomnil, ne. Bil sem zelo športno aktiven, igral košarko v mediteranski ligi, telo mi je vse napore dovoljevalo. Potem pa se je življenje v trenutku obrnilo na glavo. Zaradi težav s srcem sem šel k zdravniku na pregled, poslali so me tudi na ultrazvok in slikanje prebavil. Hkrati naj bi bil okrog oči nekoliko rumen, a tega sploh nisem opazil. In potem je sledil šok. Ko so mi sporočili diagnozo, nisem znal priti iz tiste stare, majhne stavbe na Japljevi – danes je že ni več. Bil sem popolnoma izgubljen. Takšen šok ... groza.
|
Statistika pri tej bolezni je brutalna – petletno preživetje je le okoli deset odstotkov. Kako ste sprejeli novico in se z njo soočili?
Vesel sem, da sem danes tukaj, saj so mi sprva »dali« le šest mesecev življenja. Spomnim se, da sem takoj pomislil na oporoko. Obnašal sem se čudno, povsem drugače kot sicer – nič podobno sebi. Ko sem prebral prve članke na spletu, mi je postalo slabo. Hitro sem se odločil, da tega ne bom več počel in da bom zaupal uradni medicini, zdravnikom – kar bodo rekli, to bom delal. Predvsem sem se zaprl vase. Umaknil sem se od ljudi, o bolezni nisem govoril z nikomer, razen z domačimi. To je bilo zame nekaj popolnoma novega, saj sem bil prej družaben in družbeno aktiven človek.
Kako je potekalo zdravljenje?
Ker sem bil rumen – imel sem zlatenico – so me še pred operacijo zadržali na gastroenterološki kliniki. Operacija je sledila približno tri tedne po diagnozi. Žal pa so že mesec ali dva po posegu prvi CT-izvidi pokazali, da se je bolezen vrnila.
Sledilo je obsevanje in kemoterapija. Zaradi zapletov – prišlo je do zastrupitve krvi – sem v bolnišnici preležal skoraj tri mesece. Izgubil sem dvajset kilogramov, prejemal močne antibiotike, a brez učinka. Trajalo je kar nekaj časa, preden so ugotovili, da mi je obsevanje v jetrih poškodovalo žilo in so strupi uhajali v telo. Če ne bi bil športnik, borec in pred diagnozo v dobri telesni kondiciji, najverjetneje ne bi preživel.
Zadnji dve leti nisem prejemal nobenega zdravljenja. So se pa pojavili stranski učinki – okvara živcev na nogah kot posledica kemoterapije in atrijska fibrilacija srca zaradi močnega obsevanja. Zdravniki so me opozorili, da se lahko marsikaj zgodi. A ko je bolezen stabilna, tudi to sprejmeš in s tem živiš.
Od kod ste črpali moč v času zdravljenja?
Telesno sem bil ob postavitvi diagnoze dobro pripravljen. Šport mi je dal ogromno, med drugim tudi to, da sem se znal lažje soočiti z boleznijo in iti skozi obdobje zdravljenja. Ko sem hodil na kemoterapijo, sem potreboval dan ali dva, da sem prišel k sebi. Potem sem si krajšal čas z branjem knjig in z vnukoma. Vnukinja in vnuk, ki sta bila ob diagnozi stara štiri in pet let, sta me držala pokonci – predvsem fizično in čustveno.
Po upokojitvi mojega dresa s številko 10, za kar gre velika zasluga nekdanjim soigralcem iz Olimpije in prijateljem – Borisu Gorencu, Romanu Horvatu in Juretu Zdovcu – se je marsikaj spremenilo. Dobimo se na kavi, malo filozofiramo, in na teh pogovorih izvem ogromno športnih stvari, saj so vsi trije še vedno aktivni. Previdno me kdaj vprašajo tudi o bolezni. Zelo so mi pomagali, ko so izpeljali dogodek, po katerem sem se spet odprl. Začel sem se družiti, enkrat ali dvakrat na leto obiščem tudi košarkarsko tekmo v Stožicah.
| 
Foto: Aleš Fevžer
|
Teh skoraj pet let od diagnoze ni bilo lahkih, a vendar je šlo. Kljub bolečinam in raznoraznim težavam sem živel kakovostno. Zadnje leto in pol hodim tudi v službo. Grem med ljudi, čeprav nisem več tako aktiven kot pred boleznijo. Sem pa postal bolj človeški. Veliko mi pomeni, da sem lahko aktiven – da imam občutek, da me še potrebujejo in da lahko pomagam družbi.
Na igrišču ste bili obkroženi s soigralci, v življenju in pri bolezni pa tudi potrebujemo zanesljivo ekipo. Kdo je vaša "ekipa”, ki vam stoji ob strani?
Družina. Žena je tista, ki je držala vse niti v rokah, mi stala ob strani, me držala pokonci in se borila skupaj z menoj. Ko sem bil v bolnišnici, je kuhala in mi nosila domačo hrano, da bi se okrepil. Ona je imela največ stikov z onkologom in drugimi zdravniki – tako rekoč je »doktorirala« iz tega področja. Zelo veliko mi pome ni njena podpora in podpora celotne družine. Če ni tega pozitivnega vzdušja, topline in podpore, je vse skupaj verjetno precej težje.
Bolezen pogosto prinese spremembe v načinu razmišljanja in vrednotah. Kaj se je vam najbolj spremenilo?
Športniki smo posebni – imamo poseben način razmišljanja, sploh mi, ki smo v športu celo življenje. Če je nekdo bolan ali poškodovan, to pogosto jemljemo kot slabost. Pa ni tako. Profesionalni športnik sem bil petindvajset let – nikoli bolan, nikoli poškodovan. Živel sem drugače, ne tako kot večina, ki gre po »normalni poti«. Šport mi je bil do bolezni v vseh pogledih vse. Žena včasih reče, da je bila moja edina ljubezen žoga. (smeh)
Foto: Aleš Fevžer
| Po koncu kariere sem pri štiridesetih dokončal študij. Ni mi bilo lahko, a sem zdržal. Potem pa je z boleznijo vse dobilo drugačen pomen. Ne naenkrat, ne čez noč – postopoma. Najhuje mi je, ko trpijo ljudje, ki jih imam rad. To me najbolj boli. Bolezen me je spremenila v tem, da sem postal veliko bolj ranljiv. Zdaj se kdaj tudi zjokam, materialne stvari pa mi že dolgo časa ne pomenijo nič. Žena sicer pravi, da sem se spremenil premalo. (smeh) Res je – hitro se spet vrneš na stare tirnice in se obremenjuješ s stvarmi, ki v resnici niso pomembne. A vendar sem postal bolj občutljiv. Poskušam ostati Dule – tisti športni Dule. Rad prinašam med ljudi pozitivno energijo, ker vem, da to veliko pomeni. Če me kdo kaj vpraša, mu z veseljem povem svojo zgodbo.
|
Veliko ljudi v domači Litiji (Dušan Hauptman je častni občan Litije, op. p.) me gleda skozi bolezen in mi pokaže, da so veseli, da sem živ. In to mi res veliko pomeni. Veliko mi pomeni tudi to, da živimo z družino skupaj, v hiši, in smo si blizu. Danes se zavedam, da smo vsi minljivi.
Zadnji CT-izvidi pred nekaj tedni so pokazali določene spremembe na pljučih. Ponovna negotovost. Kako ste se odzvali? Se je strah izpred let znova vrnil?
Strah je prisoten. Predvsem si želim, da bi čim prej opravil dodatne preiskave, da se natančno ugotovi, za kaj gre, in da se postavi prava diagnoza. Le tako bom lahko – če bo potrebno – nadaljeval z zdravljenjem. Najtežje prenašam to čakanje. Skrbi me, da vse skupaj predolgo traja. Z mojim nekdanjim zdravnikom sem imel dober odnos, a žal ne dela več na gastroenterološki kliniki.
V košarki "igrate podaljške” – ali menite, da vam je športni značaj pomagal, da ste zdržali vse podaljške na poti zdravljenja in negotovosti?
Moj trener Janez Drvarič, ki me je pripeljal v Ljubljano, v Olimpijo, mi je na slavnostni podelitvi ob dvigu dresa rekel: »Dule, še igraj veliko podaljškov.« V košarki podaljški niso omejeni – in zdaj jih spet igram. Igram podaljške in še jih bom. Podaljševal bom življenje, vsaj trudil se bom. Vsak, ki zboli za težko boleznijo, potrebuje nekaj, neko misel, ki ga vodi. Jaz pravim: igram podaljške in delam, dokler lahko. Vesel sem vsakega dne, ko vstanem z energijo.
Kaj bi želeli povedati ljudem, ki so šele dobili podobno diagnozo, kot ste jo vi?
Razmišljati pozitivno. Družiti se s pozitivnimi ljudmi. Čim manj brati o bolezni. Iskati možnosti za preživetje, zaupati medicini in početi tisto, kar najraje počneš – seveda do tiste meje, kot ti dopušča bolezen. Biti aktiven vsak dan: fizično, pa tudi z branjem, nečim za dušo. Lažje se je boriti, če si telesno pripravljen in imaš kakšen kilogram preveč – ne premalo. Potrebuješ pa tudi srečo. Zase lahko rečem, da sem srečnež. Imam družino in prijatelje, ki vedo, kako me podpreti. Pomembno je, da so svojci ob bolniku – da ga podprejo tam, kjer lahko, kolikor lahko. Ni iz trte zvito, da je treba živeti vsak dan. In danes je dober dan.
»Delaj vse, da boš igral čim več podaljškov.«
Kaj pa bi radi sporočili sebi?
(smeh) Že veliko podaljškov sem zdržal – tudi tega mislim, da bom. Tekma je odprta, zmagovalec še ni odločen. Vem, da bom iskal najboljše možnosti in se boril za čim bolj kakovostno življenje. Upam, da bo še veliko takšnih dobrih dni. Da me bo še kakšen »neznanec« poklical, da rečeva kakšno pozitivno besedo in občutiva to dobro energijo. Seveda so tudi krize – še posebej ponoči, ko se ne morem umiriti in zaspati. Ampak borba traja do konca.
Čeprav je bolezen postavila Dušana Hauptmana pred velike preizkušnje, je njegova zgodba predvsem zgodba o pogumu, vztrajnosti in notranji moči. Pokazala je, da pogum ni odsotnost strahu, temveč odločitev, da kljub strahu nadaljuješ pot. Tako kot na igrišču je tudi v življenju in bolezni pomembno, da ostaneš v igri – in da imaš ob sebi ekipo, ki te drži pokonci. Njegova izkušnja je sporočilo o upanju, o vrednosti majhnih zmag in vsako dnevnih trenutkov sreče ter o pomenu podpore bližnjih, ki daje moč za naprej.
Spraševala je Metka Glas za KOLOSKOP Jesen/Zima 2025
Preberite ostale zgodbe bolnikov: