Člani SOUSTVARJAMO

Zakaj v Tunizijo?

Avtorica besedila in fotografij: Nada Lomovšek

V Tuniziji se prepletajo čudovita nasprotja. Dopoldan se lahko sprehajate po uživaških peščenih plažah. Po kosilu se zapodite v živahen ritem starih mest s privlačnimi medinami. Zvečer že lahko preštevate zvezde na puščavskem nebu v Sahari. Mešanica vladavin je skozi zgodovino naredila Tunizijo posebno, močno in ponosno. Že od začetka samostojnosti leta 1956, velja za najbolj napredno arabsko državo današnjega časa. Tunizijska mesta so znana po unikatni arhitekturi. Glavno mesto Tunis nas očara s preprostimi hišami in modro belimi okni ter vrati. Ksari ali utrjene vasi so spektakularna dediščina Berberov, osamljenih jezdecev oblečenih v značilna oblačila modre barve, ki so bili prvotni prebivalci Tunizije. Berberi sebe imenujejo »plemeniti in svobodni ljudje«. Njihova kultura je stara več kot 4.000 let. 

 

Tunis

Je glavno, upravno in pristaniško mesto Tunizije. S svetom je povezano preko letališča Habib Bourguiba in ladijskimi linijami proti Evropi. Mesto je razdeljeno na dva dela: stari arabski del z medino (tržnico), kjer živijo revnejši prebivalci in novejši del z evropsko usmerjeno arhitekturo. Medina je obdana z mogočnim starim obzidjem. V njej se prepleta pravi labirint malih ulic s trgovinicami, zlatarnami, parfumerijami, prodajalnami berberskih preprog in kavarnicami. Izjemno zanimiva so njihova umetelno izdelana vhodna vrata. Lepih oblik z ornamenti, ki so jih oblikovali za vijaki ali veliki žeblji.

 

Panorama Caffe La Medina Po ozkih in strmih stopnicah smo se povzpeli na razgledno ploščad, ki je obložena z fantastičnimi mozaiki živopisnih ploščic.  Razgled na mesto Tunis in staro medino je neverjeten. Kot na dlani gledamo v staro mošejo Al-Zaytuna, medino z obzidjem in novejši del mesta. Kakšna škoda, če ne bi tega videli. Radovednost nas je »vlekla« po tistih stopnicah in nas nagradila z lepim doživetjem.

 

Katedrala Svetega Vincencija Pavelskega

V pretežno muslimanski Tuniziji je približno 35 tisoč vernikov rimokatoliške veroizpovedi. Katedrala je bila dokončno zgrajena leta 1897. Posvečena je svetemu Vincenciju Pavelskemu, zavetniku dobrodelnosti.

Hammamet  Dobesedni prevod imena mesta je »kopel« in se nahaja v tunizijski provinci Nabeul. Zaradi neskončnih plaž je priljubljena za kopanje in vodne športe ter ena glavnih turističnih destinacij v Tuniziji. Zgodnje jutro na plaži, šumenje morja in mladenič z udomačenim sokolom.

Nastale so super fotografije sokola na moji roki, rami in skoraj glavi. Za bakšiš sva se »zdilala« in odšla oba zadovoljna. V Hammametu je tudi t.i. »živa« medina, ki je pod zaščito UNESCA, zaradi izjemne ohranjenosti in pristnosti.

Monastir

Rojstni kraj prvega predsednika samostojne Tunizije Habiba Bourguibe. Šolal se je v Franciji in se vrnil domov z diplomo pariške Sorbone v žepu. Ustanovil je svojo stranko, ki je bila proevropsko usmerjena in je propagirala sodobni način življenja. Seveda je naletel na hud odpor tradicionalne politike in za precej let pristal v zaporu. Ko je leta 1956 postal prvi predsednik samostojne Tunizije je uvedel obvezno šolanje vseh otrok, prepovedal mnogoženstvo in dovolil razvezo zakonske zveze. Ženske so dobile volilno pravico in pravico odločanja, kako se bodo oblačile. Sodobno ali tradicionalno. 

 

Bil je med ustanovitelji »neuvrščenih« držav tretjega sveta in zelo spoštovan državnik. Med zagovorniki tradicionalnega načina življenja si je nakopal veliko sovražnikov. Razrešili so ga pod pretvezo, da je postal nerazsoden. Mirno se je umaknil v svojo vilo in dočakal visoko starost 92 let. V njegovo čast so v Monastirju zgradili veličasten mavzolej in pokazali svetu, kako zelo je bil cenjen.

Sousse (v slovenščini Susa)

Mesto se nahaja ob vzhodni tunizijski obali in je tretje največje mesto v državi. Je pomembno gospodarsko, turistično in komunikacijsko središče. Leži na vsega 2 m n/m višine, z visoko relativno vlago in je primerno tudi za vzgojo oljk. Geografsko in ekonomsko je pomemben 2500 km2 velik oljčni nasad, ki obdaja okolico mesta. Že od antike dalje je pomembno sredozemsko pristanišče. 

V starem mestnem jedru je velika medina (tržnica), ki je obdana z mogočnim obzidjem in je zaradi izjemnosti vpisana na seznam kulturne dediščine UNESCa.

Medina v Susi, ki leži v tunizijskem Sahelu, je izjemen primer arabsko-muslimanskega urbanizma ob obali, skozi zgodovino izpostavljenega piratom in nevarnostim z morja. Skupaj z medino v Monastirju predstavlja redko ohranjen prototip vojaške obalne arhitekture iz prvih stoletij islama. Med najpomembnejšimi spomeniki so ribat, Velika mošeja, mošeja Bou Ftata, kasba in mestno obzidje, ki pričajo o asketski in mogočni arhitekturi Aglabidov in Fatimidov. Medina s svojimi ozkimi ulicami in gosto pozidanimi četrtmi razkriva prostorsko zasnovo, ki danes hitro izginja pod vplivom sodobnega življenja.

Velika mošeja v Kairouanu

Kairouan (v prevodu Mali Kairo) je sveto mesto v Magrebu in četrto najpomembnejše svetišče v islamu. V mestu in okolici je 300 mošej. V preteklosti je bilo mesto pomembna utrdba, o čemer priča obzidje s stražnimi stolpiči. Versko najpomembnejša je Velika mošeja v središču mesta. Poleg nje je mavzolej Prerokovega brivca, ki je bil pomembna oseba v življenju Velikega preroka Mohameda.

Nam nevernikom je vstop v mošejo prepovedan. Že na dvorišču za obzidjem je zahtevana primerna obleka (pokrita ramena, dolgo krilo ali hlače, ki zakrivajo kolena) in naglavna ruta. Zunanjost mošeje prekrivajo čudoviti mozaiki iz barvitih ploščic, medtem ko so ornamenti na stropih videti kot prefinjene čipke iz belega marmorja. Celoten objekt je bil zgrajen iz materiala, pripeljanega s porušene Kartagine.

V kairuanski Medini je znameniti arteški vodnjak Bir Barrouta, kjer kamela hodi v krogu in vrti kolo za črpanje vode. Ta voda je za muslimanske vernike in romarje t.i. »sveta vod«, ki jo lahko pijejo tudi pred samim vhodom v Veliko mošejo.   
Celotno mesto in posebej medina je pod zaščito UNESCA kot izjemna svetovna kulturna dediščina. 

Sbeitla Je malo mestece v osrednji Tuniziji. V bližini je arheološko najdišče Sufetula iz časov rimskega imperija. Velja za najbolj ohranjeno citadelo v Afriki. V bližini so lepo ohranjene tudi prve bazilike iz zgodnje dobe krščanstva, krstilnica in celo stiskalnica za oljčno olje.  Mestece je bilo tudi vstopna točka osvajalcem, ki so prodirali v tedanjo neodkrito Afriko.

Oaza Chebika – pravljična oaza sredi gora Magičen kraj z živahnimi potočki, srebrno modrim jezerom in slapom. Kraj sredi ničesar je ena izmed redkih tunizijskih puščavskih oaz na obrobju gorovja Atlas.  Ker je večino leta obsijana s soncem jo imenujejo tudi Sončna palača. Poseljena je bila že v pradavnini, vendar jo je rušilni potres uničil. Zgradili so novo Chebiko, ki si jo danes ogleduje množica turistov. Prodajalci spominkov, otroci z velikimi temnimi očmi in domačini, ki sedijo na terasi kavarnice in mirno srebajo močan metin čaj, dajejo tej vasici prav poseben čar. Prispeli smo že globoko v puščavo Sahare, saj je od Alžirije oddaljena samo 8 km zračne linije.

Star Wars Village, Nefta

Nefta je mesto in oaza v južni Tuniziji, blizu alžirske meje in severno od Velikega slanega jezera. Nefti je najbližje mesto Mos Espa na planetu Tatooine, znamenitem prizorišču snemanja Vojne zvezd. Med snemanjem sta dejansko obstajali dve prizorišči: večje je še ohranjeno in ga zdaj obnavljajo, manjše pa je izgubljeno zaradi premikanja saharskih peščenih sipin. Do prizorišča smo prispeli po nekajurni vožnji z džipi – prava adrenalinska izkušnja, predvsem zaradi norih berberskih voznikov.

Sahara desert 

Raziskovanje tunizijske Sahare je kot odpiranje pustolovske knjige. Pred hotelom nas je čakalo šest velikih džipov in njihovi vozniki. Po pet ali šest se nas je nabasalo vanje in pustolovščina se je začela. 

Tam kjer sonce zariše zlato obzorje nad sipinami Sahare, se začne zgodba brezčasnega Orienta. Berberske vasice, skrite oaze in stare antične poti vabijo v svet, kjer se je čas ustavil. 

Vožnja z džipi po samotni pokrajini, skoraj strmoglavljenje z vrha sipine v njeno vznožje, poševna vožnja po sipini, kjer imaš občutek, da se bomo skotalili v dolino in spet po ravnini neskončnih puščavskih poti. Za piko na I so se berberski fantje odločili, da gremo dirkat na del trase rallyja Pariz – Dakar (če sem si prav zapomnila je bilo tu trasa leta 1976), kjer se je vseh šest ogromnih džipov zapodilo v neskončnost. Samo enkrat sem pogledala čez ramo voznika na števec in kazal je nekje med 90 in 100 km/h. Jah nič, sem si rekla, če bom od tu odšla v nebesa je tudi prav za avanturistično dušo. 

Po štirih urah smo se vrnili na izhodišče, vsi pretreseni in prašni. Odšli smo malo majavih nog v lokal in si naročili njihovo domače pivo Celtia – biere de lux. Zasluženo.  

Veliko slano jezero Po Rout Sans Nom smo nadaljevali vožnjo do Velikega slanega jezera.  To obsega kar 5.000 km²  in je največja slana depresija v Afriki. Je ostanek nekdanjega morja, ki se razteza tja, kjer se pogled izgubi v ravnem obzorju. Tu še vedno živijo beduinska nomadska plemena - od česa, se resno vprašaš. Kdaj pa kdaj v daljavi opaziš čredo koz ali ovac. Potem ugledaš nekaj, kar naj bi bilo bivališče: v tla zabiti koli in nanje obešena temna plahta.  Sol, ki jo še pridobivajo, je samo za komunalno uporabo. Menda jo uvažamo tudi mi in z njo posipamo ceste.

Route Sans Nom – cesta brez imena

Puščavska cesta, ki vodi iz osrednje Tunizije preko Sahare do Alžirije, je ravna kot puščica. Redki avtomobili se zlagoma premikajo ob nanosih mivke ob straneh, ki jih veter prenaša po mili volji, in ob njej so črede kamel na obeh straneh ceste. To niso divje kamele – preveč so dragocene in imajo vse svoje latnike. Samo v septembru, ko je čas parjenja, odpeljejo samice in enega alfa samca v puščavo, običajno pod nadzorom pastirja. Po koncu obdobja parjenja jih spet pripeljejo domov, čreda pa se čez eno leto poveča za mlade kamele.

Kebili Mesto obdaja oaza, kjer se nahajajo izviri vode in nasadi datljev, ki jih je preko 100 tisoč. Je regionalno upravno središče. Glavna gospodarska dejavnost je povezana s pridelavo, obiranjem in razpošiljanjem datljev. Ima vroče celinsko podnebje in zaradi bližine puščave so tu zabeležili najvišjo temperaturo v Afriki. Vročih 55,7 stopinje. Palm je zasajenih na milijone. Dozorijo v novembru, ko jih pričnejo obirati. Še prej pa jih zaščitijo s posebno folijo, da jih množice ptičev na kljuvajo. Ustavili smo se pri velikem pridelovalcu, popili čaj, poskušali tiste prave debele datlje in jih kupili za domov.

Ksar Ghilane       Gre za oazo, kjer izvira termalna voda. Z njo namakajo palmove nasade in oskrbujejo puščavski kamp, kjer smo bivali. Prespali smo v posebnih beduinskih šotorih, postavljenih na mivki.  Zanimiva izkušnja je, ko te sredi noči in v popolni tišini prebudi oglašanje puščavske lisice – feneka. V krošnjah dreves je očitno prespalo tudi na stotine grlic, ki so se vse naenkrat začele oglašati že pred sončnim vzhodom, a ko je sonce prilezlo izza obzorja, so v trenutku utihnile. Po obilnem zajtrku smo nadaljevali vožnjo še globlje v Saharo.

Matmata Mesečeva pokrajina se je vlekla in vlekla. Mimo nas so se vrstile nadrealistične podobe pokrajine, kjer je režiser Lucas, dobil navdih za kultni film Vojna zvezd.  V tem vročem predelu, kjer je vročina skoraj neznosna, so si prebivalci zgradili bivališča pod zemljo. V hrib so skopali dolg rov in levo ter desno sobice za prebivanje. Pročelje so običajno pobarvali z belim apnom, da ni močno sonce segrevalo vhoda v bivališče. Na razgledni ploščadi šele vidiš razsežnosti pokrajine. Tu kuhajo poseben čaj iz timijana, rožmarina in mandljev.

Golden beach Plaže so neskončno dolge in prazne. Modrina je v 50ih odtenkih. Nikjer ni nikogar. Vendar se bojim, da ne bo več dolgo tako, ker je narava osupljivo lepa in denar »sveta vladar«. Poseben predel Zlate plaže je podoben površini Lune. Okamenela mivka v futurističnih oblikah. Vsemogoče oblike in celo stopinje v mivki so ohranile svojo prvotno obliki.

Tataouine Tipična berberska vasica – fotogenična, pogosto upodobljena na razglednicah, plakatih in v turističnih katalogih. Leži visoko na hribu, utrjena z mogočnim obzidjem in belo mošejo. Na terasi lokala posedajo možakarji v tradicionalnih berberskih oblačilih in počasi srkajo čaj. Preden jih fotografiraš, jih prosiš za dovoljenje, se jim zahvališ in jim daš nekaj bakšiša. Spoštljivo vedenje je tu zelo pomembno, saj tukaj veljajo drugačne družbene navade.      Ne morem mimo tipičnega tunizijskega spominka – puščavske rože. Gre za obliko selenitovih kristalov, pri katerih vlakna ali iglice izhajajo iz središča in tvorijo strukture, podobne listom vrtnice. Kristali so lahko rjavi, bež ali celo beli, odvisno od podlage, na kateri so nastali.

Nekdaj je bilo povsem neznano mestec, dokler ni režiser Lucas posnel nekatere prizore za film Vojna zvezd. Leži v polsuhem področju, kjer se zaradi bližine Sahare dnevne temperature lahko povzpnejo tudi do 50 stopinj. In pozimi lahko  strmoglavijo tudi do 0. Področje je znano po gojenju oljk, kozjereji in ovčarstvu. Večina prebivalstva se je izselila, ker nimajo možnosti zaposlitve. Del ksarja je spremenjen v hotel, kjer lahko turisti prebivajo med raziskovanjem okolice. V bližini so našli zelo veliko fosilov.

El Jem V antiki je bilo to veliko rimsko mesto z ogromnim amfiteatrom. Si predstavljate, da je sprejel kar 35.000 gledalcev, ki so huronsko rjoveli med borbami gladiatorjev. Do 17. stoletja je bil popolnoma nedotaknjen, nato pa so prišli osvajalci, ki so material z amfiteatra uporabili za gradnjo svojih palač.        Leta 2000 so tukaj posneli večino prizorov bojev in dirk s konjskimi vpregami za film Gladiator.

Sidi Bou Said Mestece je znano kot zatočišče umetnikov. Slikoviti kraj leži na vzpetini, s katere se razprostira panoramski pogled na ostanke starodavne Kartagine in zaliv ob glavnem mestu Tunisu.  Vas je bila sprva posvečena religiji. V njej so živeli puščavniki. V 16. stoletju so se tu naselili Mavri, katerih značilna arhitektura je v vasici vidna še danes. Vas je znana predvsem po lepih modro-belih poslikavah fasad, oken, balkonov in vrat. V znani, obnovljeni kavarni Café des Nattes, so se nekoč zbirali mladi in premožni meščani, umetniki, boemi ter številni turisti.

Kartagina

Veliko antično mesto, ki je nastalo v obdobju Feničanov. Bilo je gospodarska, pomorska in vojaška velesila. Rimskemu imperiju je bila vedno trn v peti, zato so se zapletli z njimi v številne vojne. Počasi se je Kartagina izčrpala in se predala Rimljanom. Takratni poveljnik jo je dal porušiti do tal. Legenda pravi, da je dal na tal nasuti debelo plast soli, da ne bi nikoli več na tem mestu zrastla niti trava. Dejansko je ostalo od mogočne Kartagine zelo malo. Nekaj stebrov, obglavljenih kipov mogočnikov in kamnite krogle. Ostale so le Antonieve terme, ki so se razprostirale na 4000 m2 površine. Arheologi menijo, da so večino materiala in stebrov iz Kartagine, porabili za gradnjo Velike mošeje v Kairouanu.

Kaj napisati za zaključek?

 

Spet samo retorično vprašanje. Relativno majhna dežela, ki premore toliko velikih čudes. Doživela sem jo v treh barvah. Na severu zelena, na jugu oranžna, čez obe pa sega neskončna modrina tunizijskega neba.

<< NAZAJ NA OSTALE POTOPISE

Preberi Nadino soočanje s boleznijo rak

*Naslovna fotografija: Dreamstime