Ta (grdi) rak: Od diagnoze do zdravljenja
Povzeto po predavanju Marije Ignjatović, dr. med.
Onkologinja Marija Ignjatović z Onkološkega inštituta Ljubljana vsak dan srečuje ljudi, ki se znajdejo pred eno najtežjih preizkušenj v življenju – diagnozo rak. A kot poudarja, rak ni ena sama bolezen, temveč skupno ime za več kot 200 različnih oblik. Vsem pa je skupno eno: v telesu se pojavi celica, ki uide nadzoru in se začne nenadzorovano deliti.
»V naših celicah vsak dan nastajajo napake, a jih telo običajno zna popraviti. Ko ti mehanizmi odpovejo, se mutacije kopičijo – in nastane celica, ki je telesu tuja. Imunski sistem jo skuša odstraniti, a včasih se mu uspe izmuzniti,« pojasnjuje zdravnica.
Ko rakava celica uide nadzoru, začne rasti, prodirati v bližnja tkiva in se širiti po telesu. Pri rakih prebavil se zasevki pogosto najprej pojavijo v jetrih in pljučih.
Rak se lahko razvije kjer koli – v katerem koli tkivu ali organu. Nekateri so pogostejši in zato bolje raziskani ter uspešneje zdravljeni.
Foto: Daniel Škerjanc
| »Nekatere vrste raka danes lahko popolnoma ozdravimo. Pri drugih je cilj, da jih čim dlje obvladujemo – in bolniku omogočimo kakovostno življenje,« pravi Ignjatovićeva.
|
Zakaj nekateri zbolijo za rakom – in kako to pravočasno prepoznati
Na razvoj raka vpliva preplet številnih dejavnikov – okolje, življenjski slog, genetika in tudi naključje. »Pomembno vlogo imajo dejavniki, povezani z življenjskim slogom: prekomerna telesna teža, slaba prehrana, premalo gibanja, kajenje, alkohol, pa tudi nekateri poklici, sevanje, spolno vedenje in reproduktivni dejavniki,« pojasnjuje Marija Ignjatović, specialistka internistične onkologije.
Že pred desetletji so raziskave pokazale, da t. i. zahodni življenjski slog pomembno prispeva k razvoju raka. A zdravnica opozarja, da to ni edini vzrok. »Približno pet odstotkov vseh rakov je dednih. To pomeni, da ne podedujemo bolezni, temveč nagnjenost k njenemu razvoju.«
Če se v družini pri več sorodnikih pojavi ista vrsta raka, bolnika napotijo v ambulanto za onkološko genetiko, kjer preverijo morebitno dedno pogojenost bolezni. Če jo potrdijo, se lahko pravočasno uvede preventiva.
| Vabljeni k ogledu posnetka spletnega predavanja GENETIKA & RAK - Dedne predispozicije za razvoj tumorjev prebavil z izr. prof. dr., Matejo Krajc, dr. med., vodjo oddelka za onkološko klinično genetiko na Onkološkem inštitutu Ljubljana |
»To je ključnega pomena – bolezen lahko odkrijemo zgodaj ali jo celo preprečimo,« poudarja. Pri dednem raku debelega črevesa in danke denimo priporočajo, da sorodniki začnejo s kolonoskopijo pet let pred starostjo, pri kateri je bil rak prvič diagnosticiran v družini.
Razumevanje različnih vrst raka
Marija Ignjatović pojasnjuje, da delimo rakave bolezni glede na vrsto tkiva v štiri velike skupine:
- KARCINOMI – nastanejo iz celic vrhnjice in predstavljajo daleč najpogostejšo obliko raka (okoli 80 % vseh primerov),
- SARKOMI – izvirajo iz opornih tkiv, kot so vezivo, maščevje, kosti in hrustanec,
- LEVKEMIJE – rakave bolezni krvi in krvotvornih organov,
- LIMFOMI – obolenja limfatičnih celic.
Ko gre za rake prebavil, je najpogostejši rak debelega črevesa in danke, ki predstavlja kar 10 % vseh rakavih bolezni. Gre za raka, ki ga lahko v veliki meri preprečimo z zgodnjim odkrivanjem – in prav zato je še posebej pomembno, da ljudje poznajo priporočila glede kolonoskopij in se odzovejo na presejalni program SVIT.
| Vabljeni k ogledu posnetka spletnega predavanja PREPREČIMO RAKA NA DEBELEM ČREVESU
Vse, kar morate vedeti o programu Svit in kolonoskopiji z dr. Dominiko Novak Mlakar, dr. med., vodjo programa Svit na NIJZ in Samom Plutom, dr. med, spec. int. gastroenterolog, vodjo enote za endoskopsko diagnostiko v UKC Ljubljana |
Posebno pozornost zdravnica namenja raku trebušne slinavke – ne zaradi njegove trenutne pogostosti, temveč zaradi alarmantnih napovedi. »Trenutno rak trebušne slinavke predstavlja približno 3 % vseh rakov, a napovedi kažejo, da se bo v naslednjih desetih letih povzpel med najpogostejše – morda celo na drugo ali tretje mesto. To pomeni, da se moramo začeti pravočasno pogovarjati o tem, ozaveščati ljudi, izboljševati diagnostiko in podporo.«
Med druge rake prebavil sodijo še rak želodca, jeter, požiralnika, žolča in žolčnih vodov ter rak tankega črevesa – redkejši, a pogosto zahtevni za odkrivanje in zdravljenje.
Podrobneje o rakih prebavil – znakih in simptomih, dejavnikih tveganja, preprečevanju in zgodnji diagnozi, diagnostičnih preiskavah in zdravljenju si preberite TUKAJ. Zgodnji znaki raka prebavil so pogosto neopazni
»Težave s prebavo, nenadna izguba teže, spremembe v črevesnih navadah, oteklina ali bolečina v trebuhu, kri v blatu ali bruhanju – to so znaki, ki jih pogosto ne povežemo takoj z resno boleznijo,« pojasnjuje Marija Ignjatović.
Ljudje te simptome pogosto ignorirajo ali si rečejo: »Saj bo že minilo.« Prav zato mine lahko veliko časa, preden se postavi pravilna diagnoza. Poleg tega ima pomembno vlogo tudi dostopnost do osebnega zdravnika. »Marsikdo v Sloveniji nima stalnega osebnega zdravnika, ki bi poznal njegovo zdravstveno zgodovino in pravočasno prepoznal opozorilne znake. To lahko močno zavleče postavitev diagnoze.«
| 
Foto: Daniel Škerjanc
|
Tretji izziv je, da rak prebavil pogosto ni prva misel zdravnikov, ki niso specializirani za onkologijo. Simptomi, kot so slabost, zgodnja sitost, zgaga, neopredeljena bolečina v trebuhu ali spremembe v odvajanju, so lahko zavajajoči in jih zdravniki pripišejo manj resnim težavam. »Edini znak, na katerega se običajno hitro odzovemo, je kri v blatu, ostalo pa se velikokrat spregleda ali pripiše manj nevarnim vzrokom,« poudarja zdravnica.
Zato je pomembno, da tudi sami ne ignoriramo teh opozorilnih znakov in poiščemo zdravniško pomoč, če simptomi trajajo ali se poslabšajo. Pravočasna diagnostika lahko reši življenje.
Kako poteka diagnostika in obravnava raka prebavil
Obravnava raka prebavil se začne z zbiranjem podatkov o težavah, trajanju simptomov, kliničnim pregledom in laboratorijskimi preiskavami. Ker so ti izvidi lahko povsem normalni tudi ob prisotnosti raka, sledijo specializirane preiskave. Glede na to, kje se težave pojavljajo, zdravniki izberejo ustrezno endoskopsko preiskavo – gastroskopijo, endo-ultrazvok ali kolonoskopijo. Če se ob tem odkrije tvorba, se opravi biopsija, na podlagi katere patolog postavi diagnozo raka.
Sledi natančna ocena razširjenosti bolezni z dodatnimi slikovnimi preiskavami. Vsi izvidi se nato pošljejo na Onkološki inštitut ali v Univerzitetni klinični center, kjer o zdravljenju odloča multidisciplinarni konzilij strokovnjakov – radiolog, kirurg, onkolog in radioterapevt.
»Če gre za lokalno bolezen, se najprej preverja možnost popolne kirurške odstranitve raka – to je edina pot do ozdravitve,« pojasnjuje onkologinja Marija Ignjatović. Če obstajajo dvomi, se pred operacijo odločijo za dodatno onkološko ali obsevalno zdravljenje, s ciljem zmanjšanja tumorja.
Pri napredovali bolezni, ko operacija ni več mogoča ali smiselna, zdravljenje nadaljujejo onkologi. »Takrat se prvič srečamo z bolnikom in začnemo celostno načrtovati zdravljenje in podporo, ki ga bo spremljala skozi celoten proces,« dodaja Ignjatovićeva.
Prvi obisk pri internistu onkologu – pogovor, ki postavi temelje zdravljenju
Foto: Dreamstime
| »Ko je diagnoza potrjena in imamo vse ključne izvide, bolnika povabimo na prvi pregled. To je pomemben, pogosto tudi čustveno zahteven trenutek, zato si zanj vedno vzamemo čas. Naš cilj je, da skupaj poiščemo najbolj varno in učinkovito zdravljenje – prilagojeno posamezniku,« pojasnjuje onkologinja Marija Ignjatović.
|
Pregled začnejo s pogovorom o bolnikovem zdravstvenem ozadju (anamneza):
- Družinska anamneza raka, saj nekatere oblike bolezni lahko izvirajo iz dednosti.
- Prebolele bolezni v otroštvu, predvsem morebitni pretekli raki.
- Pridružene bolezni, ki lahko vplivajo na varnost zdravljenja.
- Zdravila in alergije, zaradi morebitnih interakcij.
- Življenjski slog, poklic in domača podpora, saj vemo, da dobra opora pomeni večjo moč v boju z boleznijo.
Sledi klinični pregled in analiza opravljenih preiskav. Tumorski markerji niso vedno povišani – njihova vloga je odvisna od vrste raka. Na podlagi zbranih informacij zdravnik oceni, ali je bolnik primeren za sistemsko zdravljenje. Pomembni so dobra telesna zmogljivost, stabilni laboratorijski izvidi ter soglasje bolnika.
Po potrebi sledijo še dodatne, ciljno usmerjene preiskave (npr. farmakogenetika ali molekularne analize), ki pomagajo pri izbiri najučinkovitejšega zdravljenja. Ker večina terapij poteka prek infuzij, bolnika običajno napotijo na vstavitev žilnega katetra ali VAP-a.
Ob koncu prvega pregleda onkologi ocenijo tudi potrebo po dodatni strokovni podpori – klinična prehrana, protibolečinska terapija, psihološka pomoč, socialna služba, včasih tudi zgodnja paliativa.
»Zavedam se, kaj pomeni diagnoza raka. Vsak človek se odzove po svoje. Pogosto predlagam tudi psihološko podporo, a žal jo mnogi še vedno dojemajo kot nekaj, česar se je treba sramovati. V resnici pa prav pogovor s strokovnjakom lahko pomaga ohraniti notranjo moč, ki jo pri zdravljenju nujno potrebujemo,« pove Ignjatovićeva.
| 
Foto: Daniel Škerjanc
|
»Želim, da ste kot sončnice in da boste tudi v najtemnejših trenutkih pokončno stali in našli sončno svetlobo.« - Marija Ignjatović, dr. med.
Korak za korakom naprej
Ob drugem obisku zdravljenje običajno že steče – najpogosteje s sistemsko terapijo v dnevni bolnišnici. Včasih pa je za večjo varnost potrebna tudi kratkotrajna hospitalizacija, še posebej ob tveganju za močnejše neželene učinke.
Zdravljenje ima lahko različne cilje. Pri nekaterih bolnikih gre za pripravo na operacijo ali za dodatno zdravljenje po njej – z namenom popolne ozdravitve. Pri napredovali bolezni pa je cilj, da rak čim dlje ostane pod nadzorom, bolniku pa omogočimo čim bolj kakovostno življenje.
Onkologi med zdravljenjem redno spremljajo, kako telo odgovarja na terapijo – s slikovnimi preiskavami na vsake tri do štiri mesece. Če zdravljenje deluje, se nadaljuje. Če ne, se poišče nova pot.
»Onkologija se hitro razvija – skoraj vsako leto dobimo nova zdravila. Zato vedno obstaja možnost, da ponudimo nekaj novega. In prav zato tudi vedno obstaja upanje,« sklene Marija Ignjatović.
Koristne povezave