dr. Vesna Radonjić Miholič, specialistka klinične psihologije
| Občutki krivde so lahko še posebej zapleteni, kadar za rakom zboli več članov iste družine. Sogovornica omeni primer babice in vnuka, ki zbolita, babica preživi, vnuk pa umre. Ob izgubi se lahko pojavi boleč občutek, da bi morala ona umreti pred njim. Krivda je lahko tako močna, da ji lahko otežuje celo žalovanje.
|
A krivda se lahko kaže tudi drugače. Nekdo vzrok za svojo bolezen išče v slabih odnosih ali razhodu s partnerjem. Drugi se boji, da je raka »prinesel« v družino, in se sprašuje, ali bodo zboleli tudi njegovi otroci. Ti občutki se lahko prepletajo s tesnobo, strahom ali depresivnimi občutki, zato jih včasih težko jasno prepoznamo. Pomembno pa je, da poskušamo razumeti, kaj čutimo, in to tudi ubesediti.
Ali moram biti hvaležen, ker sem preživel?
Človek je lahko hvaležen, da je ozdravel, hkrati pa žaluje za sobolniki, ki jih je izgubil na poti zdravljenja, in se boji, da se bo bolezen ponovila. Občutja se ne izključujejo, poudarja sogovornica. Veselje ob preživetju lahko spremljajo različna čustva: žalost, jeza in razočaranje, zlasti kadar je zdravljenje pustilo trajne posledice.
Zahtevne operacije in drugi posegi lahko močno spremenijo vsakdanje življenje. Nekateri bolniki se spoprijemajo s prebavnimi težavami ali motnjami odvajanja, zaradi katerih jih je strah oditi od doma, saj jih skrbi, da ne bodo pravočasno prišli do stranišča. Čeprav so preživeli, njihovo življenje ni več takšno kot pred boleznijo. Ob tem se lahko pojavi še dodatna krivda: ali imam sploh pravico biti nezadovoljen, če sem imel srečo, da sem preživel? Razočaranje nad kakovostjo življenja ne pomeni, da človek za preživetje ni hvaležen. Občutek krivde je lahko izredno boleč in hromeč, obenem pa ga je težko ubesediti.
Ko si želimo znova prevzeti nadzor
V ozadju občutkov krivde je lahko tudi nemoč, ki jo človek doživlja ob bolezni. Kot poudarja Radonjić Miholič, ima občutek nemoči razdiralno moč, zato si prizadevamo znova pridobiti občutek, da lahko vplivamo na svoje življenje. To potrebo včasih sluti tudi v pripovedih ljudi, ki opisujejo, kako so premagali bolezen. Ko svojo izkušnjo delijo z drugimi, lahko sami utrjujejo občutek, da so nekaj zmogli. Drugim bolnikom pomagajo, da se ne počutijo sami. Težava nastane, ko nekdo svojo pot do ozdravitve začne predstavljati kot edino pravilno in jo predpisovati drugim.
Vsak človek ima svojo pot skozi bolezen. Kar je pomagalo enemu, ni nujno prava pot za drugega. Namesto da bi poskušali nadzorovati vse, kar se nam lahko zgodi, je pomembno krepiti zaupanje vase in v svojo sposobnost, da se bomo znali odzvati tudi ob novih preizkušnjah.
Včasih je tudi tišina povabilo
Kako pomagati bližnjemu, ki se zapre vase, zavrača pomoč ali o svojih občutkih ne želi govoriti? Sogovornica poudarja, da ga ne smemo siliti v pogovor, če nanj še ni pripravljen. Človeka v stiski primerja s školjko, ki se je zaprla: če jo poskušamo na silo odpreti, jo lahko poškodujemo. Toda to ne pomeni, da se moramo umakniti. Pomembno je, da ostanemo ob njem, mu ponudimo običajno druženje in prisluhnemo, ko sam nakaže, da bi želel spregovoriti. Včasih je lahko tudi tišina prijetno povabilo.
Neprimerne so pripombe, da bi moral biti človek hvaležen, ker je preživel, in se zato ne bi smel obremenjevati s svojimi občutki. Takšne besede lahko stisko še poglobijo. Namesto da bi ga prepričevali, kaj bi moral čutiti, mu dajmo prostor in čas. Ni pravila, kdaj in koliko se je človek pripravljen odpreti. Dokler je preveč ranjen, se lahko z molkom tudi varuje. Ko se bo počutil varnega, bo morda sam spregovoril.
»Občutek krivde je dobro prepoznati in se z njim ukvarjati. Koristno je, ko človek lahko o tem spregovori. Lahko pa dalj časa ne zmore, ker potrebuje čas, da se sooči sam s seboj, da prisluhne svojemu doživljanju.«
Krivda ni isto kot odgovornost
Kako globoko lahko krivda poseže v odnose, sogovornica ponazori s primerom dveh znank, ki na onkološkem inštitutu čakata na izvide. Ena je zaradi raka že izgubila moža in sama skrbi za dva otroka. Izve, da ima raka, druga pa prejme dobre novice. Pri drugi se ob olajšanju pojavi nelagodje. Kako naj pokliče znanko, ki ni imela takšne sreče? Morda jo bo celo krivila? Čeprav na razplet ni mogla vplivati, se počuti krivo.
Želimo si razumeti okoliščine in si povrniti občutek varnosti. Ko se zgodi nekaj težkega, se sprašujemo, zakaj se je zgodilo in ali smo kaj naredili narobe. Toda med krivdo in odgovornostjo je pomembna razlika. Odgovornost je povezana z bolj razumsko presojo, občutek krivde pa je globoko čustven in se lahko skriva v številnih plasteh naših odnosov. Krivdo lahko bolniku naložijo tudi drugi. »Če bi bolj zdravo jedli, če bi prej prišli na pregled …« Takšni očitki so še posebej boleči za človeka, ki se že sam sprašuje, ali je za bolezen kriv.
Krivdo mu lahko naloži celo zdravstveni delavec, denimo z vprašanjem, zakaj ni prišel prej ali bolj pazil nase. Poleg bolezni in njenih posledic se mora tako spoprijemati še z občutkom, da je s preteklimi odločitvami prispeval k bolezni. To ga lahko dodatno oslabi in odvrne od pogovora o stiski, saj se boji novih očitkov. Veliko bolj smiselno je pogled usmeriti naprej: kako lahko od tega trenutka odgovorno pristopi k zdravljenju in skrbi zase?
Od krivde k odgovornosti
Kako si lahko človek pomaga? Prvi korak je, da si dovoli občutiti tudi tisto, kar boli, česa ga je strah, pravi dr. Vesna Radonjić Miholič. Da si dovoli žalovati, se sreča s svojimi občutki in jih poskuša prepoznati. O njih lahko spregovori ali jih zapiše. Pomembno je, da stiska dobi obliko, saj nas občutki, ki jih odrivamo, lahko obremenjujejo tudi takrat, ko si jih nočemo priznati.
Veliko lahko pomeni pogovor z bližnjim, prijateljem ali nekom s podobno izkušnjo. Ni nujno, da nam zna odvzeti bolečino. Pomembno je, da prisluhne in naših občutkov ne zmanjšuje. Namesto »Srečna bodi, da si preživela« je lahko dragocenejši stavek: »Vesela sem, da si tu z mano.«
Včasih je treba potrkati na več vrat, da najdemo ustrezno pomoč. Poiskati strokovno pomoč je, kot poudarja sogovornica, del osebne zrelosti. Njen namen ni, da bi nekdo odločal namesto nas, temveč da nam pomaga prepoznati možnosti in izbrati pot, ki nam najbolj ustreza.
Prav tu se lahko začne premik od krivde k odgovornosti. Ne moremo vplivati na vse, kar se nam zgodi, lahko pa prepoznamo svoje potrebe, poiščemo pomoč in se odločamo, kako bomo ravnali naprej. Kot pravi dr. Vesna Radonjić Miholič:
»Življenje je nepredvidljivo. A ko si rečem: jaz vem, da se bom potrudila največ, kar lahko. Jaz vem, da bom iskala. Vem, da bom brcala. Tudi v tem je vrednost življenja.«
Mlajši bolniki z rakom prebavil, stari do 55 let, se lahko pridružijo tudi podporni skupini, kjer se povezujejo z ljudmi s podobnimi življenjskimi izkušnjami in si medsebojno nudijo oporo. Obe obliki podpore sta brezplačni.
|
Za glasilo KOLOSKOP Jesen/Zima 2026 napisala Metka Glas