Kot razloži sogovornik, je robotska kirurgija nadgradnja laparoskopske kirurgije; obe spadata v tako imenovano minimalno invazivno kirurgijo, pri kateri »skušamo z majhnimi rezi vstopati v trebušno votlino in izvršiti določeno operacijo. Po drugi strani pa je sam potek oziroma način operiranja v resnici bližji klasični ali odprti kirurgiji, vendar z vsemi prednostmi, ki jih prinaša robot. Ne glede na izbiro metode je na koncu najpomembnejše, da je bila operacija dobro izvedena.

 

Pri delu z robotom, še dodaja sogovornik, tudi ni tresenja, ki je sicer vedno naravno prisotno pri klasični odprti ali laparoskopski operaciji. Zaradi tega lahko kirurg operira s še večjo stopnjo natančnosti. Za vse operacije pa velja, da morajo biti bolniki zelo globoko uspavani in sproščeni, saj bi bil kakršen koli nehoten oziroma refleksen premik bolnika med operacijo lahko zelo nevaren. Pri tem bi lahko prišlo do hudih poškodb, če bi se pacient v spanju premikal.

Čeprav je prisotnost robota v operacijski dvorani zelo neobičajna v primerjavi s prizori klasičnih kirurških posegov, je ekipa, ki med operacijo sodeluje, načeloma enaka. »Razlika je bolj ali manj le v razporeditvi osebja. Ob pacientu so med operacijo z robotom kirurg asistent, operacijska medicinska sestra instrumentarka, anesteziolog in anesteziološka medicinska sestra, medtem ko glavni kirurg sedi nekaj metrov stran ob robotski »konzoli«. Prav ta nova razporeditev zahteva izredno dobro komunikacijo in medsebojno zaupanje celotnega tima, saj mora glavni kirurg ves čas vedeti, kaj počne asistent ob pacientu. Samo to zagotavlja maksimalno varnost. Vsi, ki sodelujejo pri robotski operaciji, se morajo dodatno izobraziti za delo, specifično za robotski sistem. Seznaniti se morajo s postopkom menjavanja robotskih instrumentov, vedeti, katere tipke pritisniti, paziti, da z robotskimi rokami delajo varno, da ne pride do poškodb bolnika ter paziti, da ne poškodujejo drage opreme.«

 
Kako pa pripravijo bolnika na operacijo, ko gre za robotski poseg? Prof. dr. Grosek pojasnjuje, da je priprava bolnika načeloma enaka, prav tako je dolžina posegov, zdaj ko je ekipa že dobro vpeljana, povsem primerljiva ali celo krajša kot pri laparoskopskih operacijah. Verjetno je še vedno nekoliko daljša od klasičnih odprtih posegov, vendar ne bistveno.

Ob tem sogovornik še enkrat poudari, da je glavni in najpomembnejši cilj vsake operacije, ne glede na njen tip, da je dobro opravljena. »Nikoli ne hitimo in nimamo časovnih omejitev. Pomembno je, da bolnik lahko tretji ali četrti dan po operaciji odide domov in da dobro okreva.«

Prof. dr. Grosek odgovarja, da bodo pri nas še vedno učili vse tri tehnike. Prepričan je, da je tako tudi najbolje, zlasti ker je v primeru prehoda z robotskega posega na odprti potrebno poznati oba tipa operacij. Poleg tega so v nekaterih primerih klasične odprte operacije še vedno primernejše od robotskih. Kljub temu se kaže, da bodo robotske operacije v prihodnje številčno presegale ne le laparoskopske, temveč verjetno tudi klasične posege.

Drugi del je robotski stolp z robotskimi rokami, ki jih vpnejo v posebne troakarje na bolniku. 

Tretji del tvori računalnik. Operacija se začne s pripravo bolnika, pri čemer skozi posebno iglo v trebušno votlino vpihnejo CO₂, da ustvarijo ustrezno delovno prostornino. Nato vstavijo t. i. troakarje, podobne tistim, ki jih uporabljajo pri laparoskopskih posegih, nanje pa vpnejo štiri robotske roke. Ena roka prenaša premično kamero, ostale tri so delovne, z njimi pa kirurg upravlja hkrati z dvema. Peti troakar je namenjen asistentu ob operacijski mizi; skozi ta troakar lahko odmika tkivo, namešča kovinske sponke ali posrka kri ter druge odvečne tekočine iz trebušne votline.