Člani SOUSTVARJAMO

Apulija, Bazilikata in Kalabrija – skrivnostni jug Italije

Avtorica besedila in fotografij: Nada Lomovšek

Apulija se nahaja na samem koncu italijanskega škornja. Gre za regijo, ki ponuja pristno doživetje italijanske kulinarike, zgodovine, kulture in naravnih lepot. S svojim šarmom, bogato tradicijo in raznoliko pokrajino Apulija očara vse, ki jo obiščejo.

 

Bologna

Bologna se ponaša z najstarejšo neprekinjeno delujočo univerzo na svetu, ustanovljeno leta 1088, ter z izjemno dobro ohranjenim starim mestnim jedrom. Ogledali smo si številne znamenitosti, med njimi Neptunov vodnjak, Piazza Maggiore, nedokončano baziliko San Petronio, značilne obokane arkade ter ostanke rimskih razvalin. Morda še zanimivost: logotip tovarne avtomobilov Maserati predstavlja trizob, ki ga v roki drži Neptun na znamenitem bolonjskem vodnjaku.

Barletta

Mesto leži ob Jadranski obali in v njegovi neposredni bližini se nahaja pomembno arheološko najdišče, kjer je potekala bitka med Rimljani in Kartažani, v kateri je zmagal Hanibal.

V mestu je lepo ohranjena velika trdnjava, ki je v času križarskih vojn služila kot vojašnica in hotel za viteze.

Na glavnem trgu stoji velik bronast kip Kolosa, ki predstavlja rimskega cesarja Teodozija II. Zanimiva je njegova zgodovina, kako je kip prispel prav v Barletto: v času opustošenja Konstantinopolisa med četrto križarsko vojno so ga naložili na beneško galejo, ki je v bližini potonila. Kip je naplavilo na obalo, polomljene dele so nadomestili, in danes stoji na glavnem mestnem trgu.

Castel del Monte Arhitekturni dragulj Apulije, znan po svoji edinstveni zgodovini, izjemni arhitekturi in skrivnostih, ki ga obkrožajo. Gre za najbolj ohranjeno citadelo v Italiji. Grad ima osem stolpov, po enega na vsakem vogalu, in je znan po svoji osmerokotni obliki, ki skriva posebnosti povezane z matematiko in astronomijo. Zgrajen je bil v 13. stoletju kot cesarska rezidenca, vendar nikoli naseljen. Sestavljen je iz dveh nadstropij in je povsem prazen; verjetno so skozi stoletja iz njega odnesli vse uporabne predmete.

Alberobello Prispeli smo v največjo atrakcijo Apulije – mesto okroglih hišic s stožčastimi strehami, imenovanimi trulli. Hiše so zgrajene brez malte iz lokalnega apnenca, kar omogoča enostavno razstavljanje, in so pobarvane belo. Strehe so prekrite z lokalnim škriljavcem, kar zagotavlja dobro izolacijo in prijetno bivalno temperaturo. Na strehah so narisani tudi verski simboli. Danes hišice služijo kot trgovine s spominki, kavarnice in prenočišča za obiskovalce. Zaradi svoje izjemnosti je mesto uvrščeno na UNESCOV seznam svetovne dediščine.

Bari

zgodovinske cerkve, trdnjave, ostanke rimskih razvalin in delavnice domače obrti. Čisto nasprotje starega dela je obalni moderni Bari s širokimi avenijami, kavarnami in mondenimi trgovinami, ob vsej lepoti pa navdušuje turkizno zelena barva morja.

Pomembno romarsko svetišče je bazilika sv. Nikolaja, zavetnika mesta in dobrotnika, ki ga pri nas poznamo kot svetega Miklavža. Piazza Mercantile je živahen trg in srce družabnega življenja, obdano s kavarnami, bistroji in

Lecce

Bazilikata

Bazilikata je regija starodavnih korenin, ki se razprostira med dvema morjema. Naseljena je bila že v pradavnini in je pogosto spregledan biser Italije. Dežela velikih

Sassi di Matera

Prava posebnost in dragulj Bazilikate je Matera, mestece z jamskimi bivališči – Sassi – vklesanimi v apnenčasto področje nad sotesko reke Gravino. Mesto ima posebno dušo in občutek, kot da smo se vrnili daleč v preteklost. Hiše so vse enake barve, kar ustvarja enotno in čarobno podobo.

 

Dolgo časa je Matera veljala za sramoto Italije, saj so prebivalci živeli v skrajno slabih življenjskih razmerah: brez pitne vode, kanalizacije in človeka vrednega prostora, pogosto skupaj z domačimi živalmi. Zaradi slabih razmer so razsajale bolezni, smrtnost otrok pa je bila visoka. Kasneje so prebivalce evakuirali, jame očistili in preoblikovali v turistično atrakcijo. Po slikovitih ulicah Matere se lahko sprehajamo le peš, saj so ulice strme, tlakovane in polne stopnic. Cene so atrakciji primerne, a občutek, da si nekje zamrznjen v davni preteklosti, je neprecenljiv.

 

Kalabrija

Kalabrija je polotok na jugu Apeninskega polotoka in ena od dvanajstih italijanskih regij. Glavno mesto je Catanzaro, največje pa Reggio di Calabria. Na severu meji na Bazilikato, na zahodu jo obliva Tirensko morje, na jugu pa jo od Sicilije loči Mesinska ožina. Kalabrija je še neodkriti raj za popotnike in počasi pridobiva sloves »evropskih Karibov«. Plaže ob turkizno zelenem morju in slikovita mesteca na klifih obiskovalce osupnejo. Mnogi osvajalci so tukaj pustili svoje pečate, za njimi pa so ostale katedrale, gradovi in impresivna arhitektura.

Tropea Mestece Tropea je priljubljena turistična točka, znana po očarljivih ozkih uličicah in čudovitih razgledih na azurno morje. Posebno doživetje je vzpon na Santuario di Santa Maria dell’Isola, od koder se razprostira pogled na turkizno modri Tirenski zaliv. Ob prihodu na plažo obiskovalca navduši morje, ki se lesketa v različnih odtenkih modrine. V ozkih uličicah je veliko trgovinic s spominki, mnogi izdelani iz živopisne keramike. Lokalna kulinarika je odlična, še posebej testenine z morskimi sadeži in lokalnimi siri. Posebno izstopajo jedi iz sladke rdeče čebule iz Tropee, ki so prava poslastica za brbončice.

Capo Vaticano Capo Vaticano velja za eno najbolj slikovitih območij na zahodni obali Kalabrije. Znano je po razglednih točkah in osupljivih plažah, kot so Grotticelle, Praia di Fuoco in Formicoli, ki so idealne za snorkanje zaradi čistega morja in odlične vidljivosti. Hotel, v katerem smo bivali, je obdan s pravim botaničnim vrtom, kjer rastejo številni sukulenti, evforbije, palme, opuncije, bugenvilije in še mnogo drugih rastlin. Pravi raj za dušo — moram priznati, da sem kar »obolevala« od vse te lepote. Naštela sem tristo različnih rastlin, nato pa prenehala šteti. Pristanišče v Capo Vaticanu je tudi izhodišče za obisk Eolskih otokov.

Eolski otoki

Zelo zgodaj smo se vkrcali na velik katamaran in se podali na odprto morje. Sonce je počasi prilezlo izza obzorja in ustvarilo pravo magično svetlobo. Arhipelag obsega sedem otokov in nekaj manjših skal, ki štrlijo iz Tirenskega morja, severno od mesta Messina na Siciliji. Otoke so kolonizirali Grki okoli leta 580 pr. n. št. in jih poimenovali po Eolu, bogu vetra. Na otokih so številne ruševine in arheološka najdišča, dva pa imata še aktivna vulkana – Stromboli in Vulkano. Današnja oblika otokov je posledica vulkanskih dejavnosti v zadnjih 260 tisoč letih. Arhipelag je pod zaščito UNESCO, zato so gradnje novih stavb strogo nadzorovane.

Mi smo obiskali tri otoke.

Najprej Stromboli, značilen po stožčasti obliki. Iz kraterja se stalno vali dim, pobočje je temno grafitne barve in skoraj golo, nekaj rastlinja raste le v vznožju vulkana. Stromboli je visok približno 1000 m in velja za najaktivnejši vulkan na svetu. Stalni izbruhi so še posebej impresivni ponoči, ko razsvetljujejo nebo nad Eolskimi otoki. Na otoku sta v vznožju vulkana le dve vasici z značilnimi belimi hišami ter številnimi tavernami in bistroji ob obali. Plaže so iz temno sivih vulkanskih kamenčkov, ki se na soncu močno segrejejo – bos po njih stopati je kar izziv!

Lipari je največji otok arhipelaga. Ni tako obiskan kot Stromboli, zato je narava še vedno neokrnjena in izjemno lepa.

Na otoku Vulkano je še vedno vidna vulkanska dejavnost. Topli blatni vrelci povsod brbotajo in privabljajo številne obiskovalce, ki se namakajo v naravnih bazenih. Značilni so tudi izpuhi iz razbrazdanega vulkanskega tufa, ki močno smrdijo po žveplu, na strjenih ostankih izbruhov pa se nalaga svetlo rumeno žveplo. Vračali smo se pozno popoldne, morje pa se je močno razburkalo, zato sem komaj čakala, da stopim na trdna tla v pristanišču.

Neapelj Utrujeni, polni vtisov in lepih doživetij smo se vračali proti domu, a smo se še ustavili v Neaplju za dobrih sedem ur in se sprehodili po največjih zanimivostih mesta. Mesto leži pod vznožjem še vedno delujočega Vezuva, ki lahko izbruhne čez petsto let ali že jutri. Prebivalci so se očitno navadili te stalne grožnje in živijo kot pravi južnjaki: veselo, hrupno in z značilnim »uno momento, prego«.

Neapelj ima edinstven značaj in izjemno bogato zgodovinsko zapuščino. To je metropola polna živahnih stranskih ulic, muzejev s številnimi zakladi, glasnih picerij, mondenih hotelov, butikih in restavracij. Hkrati pa so nekateri predeli mesta zaznamovani z revščino, prostitucijo in drogami. Mesto je tudi dom lokalne mafije Camorre, znane po svoji krutosti, v nekaterih slumih pa celo karabinjerji ne posegajo, ker tam veljajo lastni zakoni.

Sprehodili smo se po Piazza del Plebiscito, enem najbolj prepoznavnih trgov v mestu. Tu stoji bazilika San Francesco di Paola z velikimi stebri, nasproti pa Kraljeva palača.

Drugi simbol Neaplja je Castel Nuovo, monumentalna utrdba, obrnjen proti pristanišču. Zgrajena je iz temnega materiala, njeni ogromni stebri pa delujejo skoraj zastrašujoče. Neapelj in nogomet sta neločljivo povezana z legendarnim argentinskim nogometašem Maradono, ki je del kariere igral za domači klub Napoli. V mestu uživa kult nesmrtnega božanstva – skoraj na vsakem koraku je upodobljen na zidnih poslikavah. Posebno mesto mu je posvečeno v španski četrti, kjer je cela ulica ena sama trgovina s spominki, dresi in portreti. Ne morem mimo neapeljske kulinarike. Tu je nastala slavna pizza Margherita, nešteto sladoledov – gelato – in sladice vseh okusov, ki te obdajajo na vsakem koraku. Če si na dieti, Neapelj ni prava destinacija.

Kaj napisati za zaključek?

 

Morda je potopis nekoliko dolg, vendar je nemogoče na kratko opisati vse, kar sem videla, okusila in doživela. Italija je pravi potovalni biser, vreden dolge poti, utrujenih nog in pomanjkanja spanca. Naj zaključim po italijansko: La vita è bella!

<< NAZAJ NA OSTALE POTOPISE

Preberi Nadino soočanje s boleznijo rak

 

*Naslovna fotografija: Dreamstime