Vloga duhovnosti pri zdravljenju in okrevanju
Povzeto po predavanju doc. dr. Iztoka Potočnika, dr. med.
Duhovnost ni nujno religija ali vera. Predstavlja iskanje smisla, občutek povezanosti z drugimi in z življenjem ter stik s samim seboj. K njej sodijo tudi vrednote, ki nas držijo pokonci v težkih trenutkih. Duhovno izpolnjen človek lažje doseže notranji mir, tudi ob soočenju z boleznijo ali bližino smrti.
Pri zdravljenju raka veliko pozornosti namenjamo telesu, nekoliko manj pa psihološkim in duhovnim potrebam bolnika. Medicina je zelo napredovala in veliko rakov je danes ozdravljivih ali jih lahko dolgo uspešno obvladujemo. Ob tem pa bolnik potrebuje tudi pristen človeški stik, pogovor in občutek, da v svoji stiski ni sam.
Zakaj govorimo o duhovnosti?
Duhovnost je pomemben del celostne obravnave človeka. Ob bolezni se pogosto pojavijo vprašanja: Zakaj jaz? Kaj mi daje smisel? Kako naprej?
Foto: Daniel Škerjanc | »Ko v sklopu paliativnega tima obiščem bolnike in jih vprašam, kaj jih skrbi, predvsem moški pogosto odgovorijo, da jih ne skrbi nič. Včasih je za takšnim odgovorom skrita stiska, o kateri je težko spregovoriti.«
|
Diagnoza raka človeka pogosto spodbudi k razmisleku o življenju, odnosih in prihodnosti. Pojavijo se lahko strah, jeza, žalost in negotovost. Ti občutki so normalni. Pomembno je, da bolnik ve, da o njih lahko govori s svojci in zdravstvenimi delavci. To niso prepovedane teme.
Duhovnost ni religija, se pa prekrivata
Duhovnost je osebna izkušnja iskanja smisla, miru in povezanosti. Religija pa je organiziran sistem verovanj z obredi in skupnostjo ter je za mnoge pomemben vir opore. Nekateri najdejo moč v veri, drugi v osebni duhovnosti. Oboje je lahko dragoceno.
Pomembno je spoštovanje osebnih prepričanj in odprt pogovor brez vsiljevanja. V pomoč so lahko preprosta vprašanja:
- Vam vera ali duhovnost v tem času kaj pomaga?
- Imate kaj, kar vam daje moč?
- Bi želeli, da to vključimo tudi v vašo obravnavo?
Kako si lahko bolnik pomaga?
Pomagajo lahko pogovor z bližnjimi ali strokovnjakom, tišina, narava, pisanje, meditacija ali sprehod. Tistim, ki jim je blizu vera, lahko veliko pomenita molitev in verska praksa. Tudi svojci se pogosto bojijo odpirati pogovore o bolezni ali smrti. Velikokrat je dovolj, da smo ob človeku, tudi v tišini. Ni treba imeti pravih besed.
Bolniku lahko koristi, da si dovoli izraziti svoja čustva in sprejeti pomoč drugih. Dobro je biti pozoren na drobne trenutke veselja in zadovoljstva. Življenje ni v tem, da dan zgolj zapolnimo z dejavnostmi, temveč da ga zares živimo. Ne gre toliko za to, da »izkoristimo dan«, ampak da mu damo vsebino in smisel. Ob tem si lahko dovolimo tudi počitek in trenutke, ko preprosto smo.
Vsak človek ima svojo pot in sčasoma najde tisto, kar mu prinaša mir.
Tudi po zaključku zdravljenja je normalno, da človek potrebuje čas za novo ravnotežje.
Upanje vidi svetlobo tudi takrat, ko jo drugi še ne vidijo. — Desmond TutuUpanje ne pomeni zanikanja resničnosti, niti ni naiven optimizem. Je zrela drža, ki sprejema, da je življenje minljivo, a kljub temu v vsakem dnevu išče tisto, kar nas nosi naprej in je še vredno truda.
Včasih se bolezen konča z ozdravitvijo, včasih žal ne – upanje pa lahko ostane prisotno v obeh primerih in iz vsakega trenutka izvabi pristno hvaležnost.
Zgodba bolnice Marije
Marija (ime je spremenjeno) je ženska v poznih petdesetih letih, mama in babica. Je aktivna, skrbna in predana družini.
»Ko sem slišala besedo rak, se je vse ustavilo.« Njena prva misel je bila: »Kaj bo z mojimi?«
Pojavil se je močan strah. »Ne bojim se toliko smrti. Bojim se, da bom izgubila sebe.«
Mir ni prišel naenkrat. Pomagale so majhne stvari: deset minut tišine na dan, kratki sprehodi, meditacija in iskreni pogovori s prijateljico.
Marija je postopoma našla notranji mir in globlji stik s seboj. »Sprva mi je bila tišina neprijetna. Potem pa tam prvič ni bilo strahu. Samo jaz.«
Postopoma je odkrila, kaj je v življenju res pomembno. »Rak mi je veliko vzel, ampak mi je tudi pokazal, kaj je res pomembno.«
Dokler česa takšnega ne doživimo, pogosto ne vemo. Zdravstveni delavci se s tem srečujemo posredno, zato pogosto rečem, da so moji bolniki moji učitelji življenja.
Po zdravljenju je spoznala, da ji ni treba postati taka, kot je bila prej, ampak lahko zaživi bolj pristno. »Nisem več ista. Mene je to sprva prestrašilo, a sem našla pot. Mogoče pa ni treba, da sem ista. Mogoče sem lahko bolj jaz kot prej.«
Bolj si je upala pokazati svoj pravi obraz in biti tisto, kar je v resnici.
|
Foto: Dreamstime |
Ko se življenje bliža koncu, postanejo pomembni odnosi, odpuščanje in občutek, da je bilo življenje smiselno. Svojci in zdravstveni delavci lahko nežno vprašamo:
- Kaj vam v tem času daje mir ali oporo?
- Ali vam je pomembna vera ali duhovna podpora?
Če si bolnik to želi, lahko omogočimo stik z duhovnikom, duhovnim spremljevalcem ali psihologom. Pomembni so tudi osebni obredi, na primer razmislek o tem, za kaj smo hvaležni. Ne vsiljujemo, ne popravljamo bolnikovih prepričanj in ostanemo prisotni tudi v tišini.
Foto: | Največkrat človeku, ki se poslavlja, pomeni največ to, da ni sam. Ljudje smo socialna bitja in nihče ne bi smel ostati sam v stiski. Ob sebi imamo bližnje, zdravstvene delavce, društva in druge strokovnjake, na katere se lahko obrnemo po pomoč.
|
Vsaka življenjska zgodba ima svojo vrednost. Tudi takrat, ko je človek bolan, njegovo življenje ostaja smiselno, dragoceno in vredno življenja.Moč upanja
Upanje je eden najpomembnejših zaveznikov na poti skozi bolezen. Ni naivno pričakovanje, da bo vse v redu, temveč notranja moč, ki nam pomaga vztrajati tudi takrat, ko je pot negotova.
Eden najbolj znanih primerov moči upanja izhaja iz izkušnje Viktorja Frankla, psihiatra, ki je med drugo svetovno vojno preživel nacistično koncentracijsko taborišče in svojo izkušnjo pozneje opisal v znameniti knjigi Človekovo iskanje smisla.
Frankl je opazil, da so tisti sojetniki, ki so v sebi ohranili smisel in
razlog za življenje – naj je bil to še nedokončan projekt, želja po
ponovnem srečanju z najdražjimi ali preprosto upanje na boljši jutri –
lažje prenašali skrajno trpljenje kot tisti, ki so izgubili vsak občutek
smisla.
|
|
Njegovo spoznanje je preprosto, a globoko: dokler imamo razlog, zaradi katerega vztrajamo, lahko prenesemo veliko. Upanje redko zmoremo nositi povsem sami. Najlažje ga ohranjamo, kadar ga delimo – z družino, prijatelji, zdravstvenim timom. Občutek, da nismo sami in da nekdo veruje vame, lahko upanje obnovi tudi takrat, ko ga sami za trenutek izgubimo. Zato je prav, da o svojih upih in strahovih govorimo z bližnjimi, namesto da jih nosimo v tišini.
Upanje ni nekaj, kar pride samo od sebe – lahko ga negujemo tudi v vsakdanjih, majhnih korakih.
| - Postavite si majhne, dosegljive cilje za posamezen dan ali teden namesto velikih, oddaljenih ciljev.
- Namenite čas dejavnostim, ki vam prinašajo veselje ali mir – branju, sprehodu, glasbi, druženju.
- Dovolite si govoriti o svojih čustvih, tudi o strahu in negotovosti – izražena stiska pogosto postane lažja.
- Poiščite osebe ali skupnosti, ki vas razumejo in vam stojijo ob strani – pogovor, podpora in povezanost so eno najmočnejših orodij za ohranjanje upanja.
|
Upanje se v poteku bolezni spreminja, niha in se prilagaja – nekega dne
je močnejše, drugega šibkejše. To je povsem normalno. Pomembno je, da
vemo, da ga ne nosimo sami.
Viri:
Viktor E. Frankl, Človekovo iskanje smisla (izvirno: Man's Search for Meaning, 1946)
Ernest Rosenbaum, M.D., in David Spiegel, M.D., Hope as a Strategy, Stanford Medicine